Martin Scorsese in Leonardo DiCaprio, Christopher Nolan in Christian Bale, Steven Spielberg in Tom Hanks - v filmskem svetu ne manjka stalnih, uspešnih režisersko-igralskih tandemov, in naveza David O. Russell - Jennifer Lawrence velja za enega od njih. Joy je režiserjev in igralkin tretji skupni film (zanj tretji zapored), in prvi, ki ga je Russel priredil izrecno s svojo divo pred očmi. Resnično zgodbo o izumiteljici "čudežne metle" Joy Magnano je na novo spisal do te mere, da lahko uvodna špica trdi le: "Navdahnjeno z resnično zgodbo številnih žensk - še posebej ene". Obenem je Joy tudi dokaz, da se je Russell znašel v ustvarjalni slepi ulici, in koristilo bi mu, če bi naslednji film posnel brez varnostne mreže svoje prve dame. Na papirju je Joy oskarjevski material - v praksi pa je enodimenzionalen, karikiran film, do katerega je težko imeti kaka močna čustva.

Že res, da napovedniki Joy oglašujejo kot film, ki je spet na kup zbobnal zmagovalni šopek komedije Za dežjem posije sonce - Jennifer Lawrence, Roberta de Nira in Bradleyja Cooperja - a ne veselite se prezgodaj. Če sta uspešnici Silver Linings Notebook in Ameriške prevare v hipu obveljali za sodobni klasiki in prinesli oskarjevske nominacije skoraj vsem vpletenim, se v tretje trik ni posrečil. Joy je, vsaj po hollywoodskih merilih, čisto gledljiv film, a v resnici se biografska zgodba o izumiteljici Čudežne metle, ki je v devetdesetih pometla (heh!) s konkurenco v televizijski prodaji, za redke prebliske nadpovprečnosti zahvali zgolj in samo vidnim naporom Jennifer Lawrence.

Joy naj bi bil film o vzponu poslovne dinastije, a vsaj dve tretjini sta posvečeni zasmehovanju prav te dinastije. Joy (Jennifer Lawrence) spoznamo skozi oči njene ljubeče babice (Diane Ladd), edine, ki verjame v nadarjenost in podjetnost svoje vnukinje, ki je že v otroških letih kazala inovatorsko žilico. A to veselo, sanjavo deklico je življenje že zgodaj potisnilo k tlom: na grbi ima slabo službo, razpadel zakon, dva majhna otroka in celo družino egoističnih nergačev. Njen sicer neškodljivi bivši mož (Edgar Ramirez) dve leti po ločitvi še vedno živi v kleti, mama (Virginia Madsen) pa je prisesana na televizijske žajfnice in praktično ne vstane iz postelje. (Russell je posnel tudi odlomke te žajfnice, v katerih se pojavi celo kraljica dnevne televizije Susan Lucci, in jih prepletel z okvirno zgodbo, a šala ni najbolj posrečena: štrena, ki jo gledamo, ni dosti boljša od karikirane telenovele.)

Joyin oče (Robert de Niro, ki bolj ali manj ponovi svojo vlogo iz Za dežjem posije sonce) se je priplazil domov, ker ga je punca dala na čevelj. Kmalu sicer najde srečo z bogato vdovo (Isabella Rossellini), a bo njeno premoženje samo še prililo olje na ogenj družinskih nesoglasij. Občasno se vmeša še zagrenjena, zavistna polsestra Peggy (Elisabeth Rohm). V tem vrvežu družinske disfunkcionalnosti, ki jo Russell s tako radostjo spet in spet konstruira v svojih filmih, samoodpovedujočo, napol svetniško Joy nekega dne prešine ideja za "čudežno metlo" (ker mora, če ne razumete simbolike, vedno pospravljati za tujimi nezgodami).

In ker Joy ni tiste vrste film, ki bi se zanašal na subtilnost, nam v predolgem uvodu postreže s približno petnajstimi primeri Joyinega mučeništva, s spomini na njeno otroštvo, na umazano ločitev njenih staršev in tako dalje. Vsaka niansa, ki naj jo gledalec ujame, je eksplicitno - in ponavadi vrešče - razložena.

Po tej ekspoziciji, ki se je odvila v stiliziranem, rahlo ironičnem tonu, se film otrese sanjske atmosfere in se naposled postavi na noge šele, ko se Joy začne prebijati v poslovnem svetu. Prvi poskusi, da bi svoj izum patentirala in tržila, naletijo na gluha ušesa. Sreča se ji nasmehne šele po srečanju z Neilom Walkerjem (Bradley Cooper), direktorjem novoustanovljene televizijske postaje QVC, ki spozna dobro idejo, kadar jo vidi pred seboj. Joy je svojo metlo torej spravila na televizijo, in tam jo prodaja z zanosom, ki se ga Martin Luther King ne bi sramoval v katerem od svojih govorov. Sledijo uspehi, padci, novi začetki, nove prepreke. Joy pristane v krempljih nepoštenih odvetnikov in šarlatanov - je le "samo ženska" v moškem svetu - družina pa ji nenehno porogljivo očita neuspeh, za katerega so seveda sami v veliki meri krivi.

Zdi se, kot da je Russell vso svojo pozornost (in kamero) zavestno uperil v naslovno junakinjo. To je hkrati adut in največja šibkost njegovega filma: čeprav Jennifer Lawrence v svoji vlogi presega kilavi, enodimenzionalni scenarij, pa nihče iz spremljevalne zasedbe ne funkcionira kot življenjski, tridimenzionalen lik. Še Cooper, ki ima z Lawrenceovo pred kamero sijajno kemijo, je odrinjen v vlogo rekvizita v Joyinem življenju. Tisti redki prizori, v katerih se pojavita skupaj, so kot svež vetrič v postani puščavi predvidljivosti, kot utrinek nekega drugega, boljšega filma, ki se ni popolnoma izgubil v prepočasnem stopnjevanju proti vrhuncu.

Scenarij, pod katerega sta podpisana Annie Mumolo in Russell, ima namreč ogromne težave s tempom: posamezni deli so razpotegnjeni v nedogled, spet drugi pa zgolj površno izrisani (Kaj je povzročilo razkol med polsestrama? Zakaj nastaviti komično premiso tasta in zeta, ki morata skupaj živeti v kleti, če se iz nje nič ne izcimi? Kam izgine Joyin sin, ki ga vidimo samo v enem kadru???). Ko zgodba naposled prišepa do velike konfrontacije, iz katere bo naša junakinja odkorakala kot alfa samica poslovnega sveta, je njen zmagovalni trenutek odpravljen na hitro, z enim očesom na urnem kazalcu, ki se približuje dveurnemu mejniku.

Skoraj žaljiva do gledalca je tudi uporaba konvencionalnih prijemov, od nepotrebne naracije iz ozadja do prizora, v katerem si objokana protagonistka s topimi škarjami pred ogledalom odreže lase, preden bo v naslednjem prizoru kot feniks vstala iz pepela (s čudovito kratko frizuro). Človek napol pričakuje, da bo zaradi klišejskosti geste bruhnila v smeh.

Joy računa na čarovnijo nalezljivega optimizma in energijo, ki naj bi jo generirala pisana druščina predimenzioniranih temperamentov, stlačenih pod isto streho. A iskra se, za razliko od Russellovih prejšnjih dveh filmov, nikoli zares ne vžge - še več, gledalec dobi občutek, da je režiser enkrat preveč skuhal juho po istem receptu.

Ocena: -3; piše Ana Jurc