A če so istospolne partnerske zveze, predvsem pa manhattanska stiska s prostorom in neprijazen nepremičninski trg, v Allenovih filmih potisnjeni precej na rob (če sploh obstajajo), vse to v filmu Ljubezen je čudna reč igra bistveno vlogo pri ustvarjanju zapleta, če že ne v nadaljevanju.

Kljub dolgoletnemu razmerju, ki ga nikoli ni skrival, Georgea, ki poučuje glasbo v katoliški glasbeni šoli, poroka z Benom stane službo. Par si tako svojega stanovanja v že tradicionalno umetniškem West Villageu ne more več privoščiti, zaradi česar sta zakonca začasno – ali pa tako vsaj mislita – obsojena na to, da se ločeno zatečeta k sorodnikom in prijateljem. Sčasoma se njune posebnosti, kaprice in vsakdanja čudaštva, ki so se nabrali z leti, gostiteljem neizogibno začnejo zdeti bolj nadležni kot prikupni in začasni bivališči se začneta zdeti vse bolj tesni tako za gostitelje kot tudi za gosta. Na poti so tudi prepadi med različnimi generacijami in življenjskimi slogi: Ben na primer ne razume najbolje konservativnejše družinske dinamike in spopadanja s partnerskimi in starševskimi težavami svojega nečaka in njegove žene. Georgea po drugi strani moti vztrajno družabno in nočno življenje mlajšega para, pri katerem stanuje. Z njunimi se navsezadnje zdijo nezdružljivi tudi nazori najmlajše generacije. Pri teh, denimo, beseda "gej" ne pomeni več "homoseksualen", temveč samo še »neumen« in s to razlago poskuša Bena potolažiti eden izmed mladih protagonistov.

Tako kot humor, ki je skozi celoten film skrčen na občasne mimobežne duhovitosti in komaj zaznavno ironijo, je Ljubezen je čudna reč kot celota pravzaprav zelo zadržan, skoraj konservativen film.

Oba glavna lika filma bi lahko v vsem – razen v tem, da sta dejansko geja – označili za normativna. Sta uglajena bela gospoda višjega srednjega razreda, skupaj že skoraj štiri desetletja, izobražena, umetniško nadarjena, razlog za celoten zaplet pa je pravzaprav njuna želja po najbolj heteroseksualni instituciji, kar jih je – po zakonu. Ko se poročita, svoje goste, družinske prijatelje in sorodnike na umirjeni zabavi pri sebi doma kratkočasita s petjem in igranjem klavirja. Tudi pozneje, ko sta drug od drugega ločena, sta si čustveno vedno povsem predana. Četudi je film dovolj rahločuten, da mu ne uidejo posebnosti njegovih likov, ki jih z mojstrskimi potegi zariše kot ljudi iz mesa in krvi, je Sachsova režija (kot tudi pripoved) podobno kot njegova protagonista na splošno zelo prefinjena; deluje nevsiljivo, brez pompa in odvečnega dramatiziranja.

Tako kot se George ne pritožuje posebej nad delodajalčevo diskriminatorno odločitvijo, film v celoti prežema nekakšna spokojna vdanost v usodo. Značilno otožno razpoloženje, eno od njegovih adutov, bi brez nje gotovo težje ustvaril, a hkrati ga tudi omrtviči in na trenutke naredi za skoraj prepustega. Kljub temu bo Ljubezen je čudna reč najverjetneje – sicer morda za ožji krog občinstva – povsem prijetno razvedrilo. Pravzaprav gre za film, ki mu ni mogoče zares očitati prav ničesar – le brez presežka je.