Brata Arnaud in Jean-Marie Larrieu (Les derniers jours du monde, 2009) tokrat ponujata filmsko adaptacijo romana Incendies Philippa Djiana (ki pa nima nobene zveze s filmom Incendies Denisa Villeneuva, ali po naše z Žensko, ki poje), tudi tokrat s svojo stalno igralsko muzo, Mathieujem Amalricom v glavni vlogi. Že iz prvih kadrov zasneženih švicarskih gora veje hlad, ki opredeljuje tako zgodbo kot dejanja njenega skrivnostnega protagonista: avtorja nas počasi potegneta v svet, ki ga definira protejsko razmerje med videzom in resničnostjo. Lažje kot s klasičnimi srhljivkami bi "Ljubezen" lahko primerjali z dvoumnostjo kakega filma Françoisa Ozona (V hiši, Bazen itd.), ali pa nemara z lansko uspešnico noir, Neznanec z jezera (čeprav je, roko na srce, ne doseže).

Mathieu Amalric je v izvrstni formi kot Marc, univerzitetni profesor književnosti, ki je v svojih pulijih in žametnih hlačah sicer videti precej pohlevno, a očitno premore nekakšen akademski magnetizem, ki se mu mlade študentke ne morejo upreti; v njegovi postelji se menjajo druga za drugo, ne da bi se za to sploh moral posebej potruditi. Že v uvodnih kadrih naš casanova tako po zasneženi gorski cesti v svojo odročno kočo vodi eno izmed študentk, Barbaro, za katero se čez nekaj dni izkaže, da je izginila, kot bi se vdrla v zemljo.

Medtem ko po fakulteti začne vohljati policijski preiskovalec, Marcovo nenavadno življenje še vedno spremljamo na vsakem koraku; nekako mora shajati s svojo posesivno, ljubosumno sestro Marianne (Karin Viard), s katero živita pod isto streho, s še eno seksi študentko (Sara Forestier), ki je obsedena z njim (ter očitno navajena dobiti, kar si zapiči v glavo), in prihodom Ane (Maïwenn), mlade in obupane mačehe izginulega dekleta. Te tri enigmatične, erotične fatalke, za katere je jasno, da skrivajo več, kot je videti na prvi pogled, so figurice v kompleksni partiji šaha, iz katere se bo Marc težko izvlekel kot zmagovalec.

Dogajanje je razpeto med prostovoljno osamo gorske koče in sterilno okolje ultramoderne fakultete, ki s svojimi steklenimi zidovi, ki ne puščajo nobene zasebnosti, samo še povečuje klavstrofobično vzdušje opazovanosti in nadzora. Meje med človekom in naravo se, podobno kot meje med resničnostjo in fantazijami, na robovih počasi brišejo.

Amalric je fantastičen v vlogi kompleksnega tipa, ki pod pročeljem kultiviranega, stoičnega intelektualca skriva mračne globočine in travmatično družinsko preteklost, da epizodnih izgub spomina in hoje v spanju niti ne omenjamo. Kadar je v krempljih svoje odvisnosti od seksa, iz tihega Marca pokuka drug lik, nepredvidljiv in nevaren.

Ljubezen je popolni zločin poteka v počasnem, letargičnem tempu, ki ne pripomore k napetosti peripetije, pač pa raje stavi na postopno stopnjevanje tesnobnega ozračja; ključno vlogo pri tem imajo izčiščen, hladen pogled kamere, za katero stoji Guillame Deffontaines, in pa njegovi široki kadri. Policijski triler, v katerem se policija praktično ne pojavi, drama strasti, v kateri nikoli ni jasno, na kateri strani zakona stojijo protagonisti, in skrajno erotičen film, v katerem je gole kože manj kot v povprečnem hollywoodskem izdelku. Obenem je v filmu cel kup intelektualističnih referenc (Marc recimo svojim študentom predvaja Buñuelovo Zlato dobo, padejo pa tudi omembe Iliade, Andréja Bretona in drugih).

Ključna beseda pa je pri vsem skupaj seveda dvoumnost: od kod nezdrava soodvisnost med Marcom in njegovo sestro? Kaj v resnici žene Anno, za katero se zdi, da je popolnoma pozabila na svojega moža in izginulo Barbaro? Lahko Marca prava ljubezen reši pred vsemi pastmi njegovega življenja? A vzporedno s tem, ko začnejo protagonistu vajeti lastne usode polzeti iz rok, se sfižijo tudi začrtane smernice filma: zanimivih nastavkov scenarista (to sta režiserja) ne uspeta speljati v konsistenten konec in film razpade v množico skupaj nametanih tem, zašpiljenih z nepotrebno bombastičnim, z vsem videnim neskladnim vrhuncem. Zdi se, da se pod debelo odejo švicarskega snega vendarle ne skrivajo globine, kakršne smo si obetali.

Ocena: 3; piše Ana Jurc