Bolj ali manj ista vprašanja kor režiser Neil Burger v svoji znanstveni fantastiki Odklenjen (Limitless, 2011) zdaj Luc Besson na novo odpira z Lucy. Tokrat z več dekolteja in manj dejanske inteligence, ob tem pa s tako mero prežvečenih žanrskih klišejev, da se človek na trenutke vpraša, ali ne gre nemara za zavestno karikaturo znanstvene fantastike ali kar samoparodijo. Ampak zdi se, da avtor Nikite (La femme Nikita) in Leona (Leon: The Proffesional) misli smrtno resno. Znanstveno nedoslednost je mainstreamovskemu spektaklu seveda lahko odpustiti, da pa ne ostaja zvest niti teoriji, ki si jo sproti izmišljuje sam, pa malo manj.

Lucy (Scarlett Johansson) je rahlo zabušantska, žurerska ameriška študentka v Tajpeju, ki jo fant prisili, da namesto njega opravi predajo sumljivega kovčka, sklepamo, da natrpanega z mamili. Na drugi strani izmenjave je uglajeni, morilski gospod Jang (Min-sik Choi), ki je sklenil, da bo prestrašena blondinka, ki mu je po naključju padla v roke, primerna za t. i. mulo. Jangova mafija ujetnici v trebuh všije vrečko eksperimentalne nove droge in ji v roko potisne potni list: ko se izkrca v Evropi in si pusti izrezati svoj dragoceni tovor, bo svobodna.

Seveda ne bo šlo tako lahko. Še preden Lucy sploh pride do letališča, se vrečka v njenem telesu predre, in namesto da bi jo sintetični hormon, ki se je sprostil v njeno kri, ubil, "aktivira" njene celice, da lahko namesto pičlih desetih odstotkov možganov, kolikor jih menda uporabljamo navadni smrtniki, izkoristi njihovo stoodstono kapaciteto. Ta proces jo spotoma spremeni v maščevalno superjunakinjo, ki bo pospravila vsakega azijskega mafijaša, ki ji prekriža pot pri iskanju mamil, ki so jih njej podobne mule z več sreče raznosile na različne konce Evrope.

Veljaki pri Marvelu se iz strahu, da ženska superjunakinja ne more "nositi" samostojne akcijske franšize, obotavljajo z napovedjo filma s Črno vdovo (iz Maščevalcev) v naslovni vlogi - in morda, kdo bi vedel, pri tem kot argument uporabljajo prav kompletno zgrešenost Bessonove Lucy. Film, ki bi lahko iz Johanssonove naredil ravno to, česar ji veliki studio noče dati, svojo "superjunakinjo" v drugi polovici filma z nelogičnimi miselnimi akrobacijami priklene v statičen položaj in ji nameni antiklimaktičen finale, kakršnega si pri Marvelu nikoli ne bi odpustili.

Da film, ki se ne more čisto odločiti, ali bi bil raje nolanovska znanstvena fantastika o upogibanju časa in prostora, malickovska newageovska vizija enosti vseh živih bitij ali pa kar dobra stara akcijska streljačina, ne bi bil prezapleten za parametre poletnega blockbusterja, nam "filozofijo" ves čas na pladnju podaja dežurni filmski glas razuma, Morgan Freeman. (Že mora biti zelo učeno, če prihaja iz Freemanovih ust, je bila najbrž logika za to skoraj parodično igralsko izbiro.) Tako kot v tematsko zelo sorodni in podobno kilavi Transcendenci (Transcendence, r. Wally Pfister, 2014) Freeman igra znanstvenika, ki raziskuje meje človeškega uma. Vsi organizmi, tudi ljudje, težimo k evolucijskemu napredku, je njegova teorija, in če bi se naučili "odkleniti" več kot deset odstotkov svojih možganov, bi postali nepremagljiva, bogovom podobna bitja s telekinetičnimi sposobnostmi, sposobnostjo hitrega celjenja in spreminjanja oblike.

In nova božanstva ne bodo sentimentalna: čeprav Lucy novo, razširjeno dojemanje sveta pokaže, da smo vsa živa bitja zgrajena iz enakih delcev, ta uvid v njej ne zbudi humanistične empatije: skozi svet se premika kot skoncentrirana, morilska pošast, ki več pozornosti posveča vpijanju novih informacij kot ohranjanju nedolžnih mimoidočih pri življenju.

Neprijazen človek bi morda pripomnil, da je imela Scarlett Johansson očitno težave s konceptom "superpameti", a dejstvo je, da je njena Lucy terminatorsko okoren stroj steklenega pogleda, s katerim gledalec težko naveže kakršen koli stik. Če je v prvi četrtini filma še prepričljiva v vlogi prestrašene naivke s srnjim pogledom, kakršna ji je pisana na kožo, pa z naraščajočo inteligenco od nje odpada vsa izraznost človeških čustev; na koncu o njenem notranjem dogajanju "poročajo" le še v vse smeri robotsko švigajoče oči, Lucy pa v svoji lastni zgodbi ostaja nerazvozljiva uganka. Bolj kot igralka je seveda kriv scenarij, ki se raje kot s tektonskimi premiki v čustveni pokrajini nadčloveka ukvarja z akcijskimi pregoni brez pravega cilja.

Če smo slučajno prvič preslišali, da je Lucy ime, ki so ga znanstveniki nadeli prvi ženski v zgodovini, gre Besson tako daleč, da se "naša" Lucy na točki, ko že lahko nadzoruje čas (pri 90-odstotnem izkoristku možganov), vrne v prazgodovino in se zazre v oči svoji daljni prednici z istim imenom. Kar je bilo morda mišljeno kot hommage Kubrickovi Vesoljski odiseji, samo še podčrta režiserjeve visoke, a v končni fazi nedosežene cilje.

Luc Besson, ki se je tudi tokrat naslonil na svojo prepoznavno estetiko videospotov in eksplozivnost barv, si v osrednji bojni sekvenci od Johna Wooja sposodi elemente operatičnega, s klasično glasbo podloženega in koreografiranega nasilja - sekvenca, kakršna v devetdesetih ni manjkala v praktično nobenem akcijskem filmu. Nihče ne more trditi, da Lucy ni eleganten, spoliran film, ki pa mu krvavo manjka interne logike in doslednosti.

Ocena: 2/3; piše Ana Jurc