Lahko bi celo rekli, da gre za eno najbolj priljubljenih snovi hollywoodske filmske industrije, saj je z njo lahko promovirala t. i. ameriški sen, ki je temeljni mit ameriške kapitalistične družbe. Seveda pa to še zdaleč ne pomeni, da je tovrstna snov v izključni domeni Hollywooda. Tudi evropski film pozna njene različne variacije. Kljub temu me je biografska drama Marina, sedmi celovečerec flamskega režiserja Stijna Coninxa, presenetila.

Ne toliko zaradi Coninxa samega, saj je ta že s svojim predhodnim filmom Sestra nasmeha iz leta 2009 dokazal, da mu biografije, ki imajo poudarjene oziroma izstopajoče glasbene elemente, zelo ustrezajo. Veliko bolj me je presenetilo to, da je Marina nastala pod okriljem produkcijske hiše bratov Dardenne, saj je njuno filmsko delo po svojem duhu diametralno nasprotno tovrstnim zgodbam, ki večinoma nekritično slavijo liberalno kapitalistično družbeno ureditev. In tako sem predvideval, da ne bo šlo za povsem klasično filmsko biografijo, ki posamezniku sledi pri uresničenju njegovega sna.

A kaj je v zgodbi o italijanskem glasbeniku Roccu Granati, ki je vrhunec slave dosegel v 50. letih prejšnjega stoletja, drugačnega? Ali morda premore celo nekaj, kar bi jo približalo delom bratov Dardenne?

Marina glede na druga tovrstna dela, predvsem tista, ki izvirajo iz Hollywooda, nedvomno premore malo več družbene občutljivosti, saj nam ponudi podroben vpogled v problematiko ekonomske migracije znotraj držav današnje Evropske unije.

Coninx v svojem delu kritično ošvrkne mizerne razmere, v katerih prebiva »tuja« delovna sila in družbeni determinizem, ki ji ga vsiljuje država (sinovi priseljencev, denimo, morajo prevzeti poklic svojih staršev, misel na izobrazbo je skoraj nedopustna). V filmu s prstom pokaže tudi na nepripravljenost avtohtonega prebivalstva na kulturni dialog oziroma na to, da najpreprostejše delavstvo, ki ga je belgijska družba za svoj razvoj očitno nujno potrebovala, sprejme medse.

A po drugi strani se zdi, da je pri tem vse preblag in da prepogosto tudi sam podleže ideologiji liberalnega kapitalizma, kjer je država s svojimi regulativami le moteča ovira na poti ekonomskega razvoja posameznika in kjer posamezniku ideala srečnega življenja ne predstavljajo ljubezen, sonce, zdravje in veselje, pač pa to, da je bogat in ima svojo hišo – pa čeprav zanjo na koncu zgaran umre.

Največjo zamero pa si Coninx prisluži s tem, ko Marino gledalcu predstavi kot zgodbo iz nekih drugih, že davno minulih časov. Kot da danes ne bi več poznali ekonomske migracije in bede, ki je povezana z njo; kot da danes ne bi bili več priča prizorom najbolj surovega izkoriščanja vse bolj brezpravne delovne sile. Kot da danes živimo v najboljšem od vseh mogočih svetov.

Piše: Denis Valič; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)