V vsaki biografiji so prelomni trenutki, trenutki, zaradi katerih smo odrasli v ljudi, kakršni smo. Mesečina pokaže, da tudi seštevek teh trenutkov ne more ponuditi jasne, enoznačne slike o življenju. "Black", pomenljivo univerzalno poimenovani protagonist najboljšega filma lanskega leta, je morda produkt svoje okolice, izkušenj in naravnih danosti - obenem pa nikoli ni samo to, pač pa posameznik v nenehnem iskanju kompromisa med svojo "resnico" in pričakovanji družbe. V analizi moške (temnopolte) identitete je Mesečina hkrati neizprosen in nežen film.

Filmski triptih spremlja odraščanje temnopoltega gejevskega moškega v revnih predmestjih jugovzhoda ZDA. Predvsem v prvih dveh poglavjih odkrije manj znani obraz Miamija, mesta, ki ga večina povezuje z lagodnim življenjem lepih in premožnih.

Alex Hibbert je prvi od treh igralcev v vlogi Chirona, ki je tukaj znan še kot "Little" (Mali). Ko bo odrasel, ga bodo ljudje klicali Black. Drugače povedano: Chironova identiteta je fluidna, nedokončana; vsak od treh segmentov zgodbe je naslovljen po tem, kako protagonista (otroka, najstnika, odraslega moža) dojema njegova okolica. (Igralci - Hibbert, Ashton Sanders in Trevante Rhodes - si med seboj niso pretirano podobni, a Jenkins niti ne stremi k doslednosti kakih Fantovskih let: že na tej ravni je moč razbrati poanto, da se Chiron trudi, da bi preoblikoval samega sebe in svojo identiteto).

"Na neki točki se moraš sam odločiti, kdo boš," mu na srce položi Juan (Mahershala Ali), okoliški diler, ki Chirona vzame pod svoje krilo, ko mali zbeži od doma in se sam potika po nevarnih soseskah. Vloga Juana, ki je Aliju zasluženo prinesla oskarja za stransko vlogo, je osvežujoče neklišejska upodobitev preprodajalca na velikem zaslonu: Juan ni preteča prezenca, a si obenem ne moremo zatiskati oči pred tem, kaj počne in kakšna je njegova vloga v skupnosti. Gledalec ob tem nima občutka, da skuša film pridigati ali moralizirati - Jenkins je preprosto nastavil zrcalo segmentu temnopolte Amerike, ki mainstreamske kulture ne zanima pretirano.

Nič manj zaščitniška do fanta ni Juanova punca Teresa (Janelle Monáe), ki premore več materinske skrbi kot Chironova prava mama. Paula (Naomie Harris) svojo odvisnost od drog financira s prostitucijo: dejstvo, ki ga Jenkins na redkobeseden, a poetičen način poda zgolj prek dveh replik in rdeče svetlobe, ki ponoči brli v njeni spalnici. Prav ta nevsiljiv pristop, ki ne dopušča sprenevedanja, je Jenkinsov avtorski pečat, tisto, kar Mesečino dvigne nad klasično dramo o kalvariji odraščanja v težkih okoliščinah. Vizualno poezijo najde v še tako banalnih dogodkih, kot je vožnja v avtomobilu na sončen miamijski dan. Estetska komponenta je nenehno prisotna, pa naj bo to v simetrični kompoziciji kadra, gladko drsečem očesu kamere ali premišljeni glasbeni podlagi. Težko je spregledati, da Jenkins pripoveduje zgodbo o svetu, v katerem je odraščal in ki je vpisan v njegove gene.

Scenarij iz nabora praviloma stereotipnih likov, kot so razpečevalec mamil, zasvojenka z malim otrokom in introvertiran najstnik, ustvari tridimenzionalne, življenjske like.

Sošolci Malega maltretirajo, najbrž zato, ker razumejo, da je "drugačen": na tej ravni, neartikulirano, se svoje istospolne usmerjenosti zaveda tudi sam. Igriv pretep v travi, v katerega se zapleteta z najboljšim prijateljem Kevinom (Jaden Piner), je še en primer avtorjevega subtilnega pripovedovanja: trenutek je liričen in zgovoren, ne da bi se v resnici zgodilo kaj posebnega.

Chiron se v ključnih trenutkih svojega življenja vrača na obalo, k morju, k spominu, ki niti ni njegov: Juan mu je pripovedoval o svojem odraščanju na obali Kube, in fant se identificira z njegovim iskanjem lastnega mesta v svetu. Treba je samo poiskati drugačno svetlobo, pa je svet kot ustvarjen na novo, je srž Juanove zgodbe, ki jo povzema tudi naslov drame Tarrella McCarneya, In Moonlight Black Boys Look Blue (Barry Jenkins si jo je sposodil za ohlapno predlogo svojega scenarija).

Prav na plaži, v siju mesečine, Kevin in Chiron v najstniških letih doživita intimen trenutek, ki bo formativen vsaj za enega od njiju. Morje je prisotno v vseh segmentih Mesečine, tudi kadar valov ne vidimo na platnu - morda kot simbol hrepenenja, osrednjega motiva zgodbe, ki Jenkinsa zanima bolj kot spolnost (edini prizor spolnosti pa uporabi diskretno odrezan kader).

V tretjem poglavju zgodbe je minilo približno deset let in življenje je šlo svojo neizogibno, deprimirajočo pot. S tem, da se je uprl nasilnikom, je moral introvertirani, občutljivi Chiron zatreti ključen del svoje osebnosti: od tega je bilo odvisno njegovo preživetje. Šele njegovo ponovno srečanje s Kevinom je prvi žarek upanja za prihodnost, prihodnost, ki sicer protagonistu ne ponuja številnih možnosti. Prizor v bistroju je v enaki meri pazljivo premišljen in prepuščen dvoumnosti; vizualni slog se umakne dialogu, ki v ospredje postavi glavna junaka. (Tukaj je tudi najbolj vidno, da se je zgodba rodila kot odrska predstava). Konec je tih, a katarzičen: dovolj časa smo preživeli v Chironovi koži, da je jasno, koliko lahko pomeni tudi najmanjši dotik.

Mesečina ni pomemben film zato, ker bi bil zavestno skonstruiran okrog "perečih" ali "aktualnih" vprašanj, ker bi bil pragmatičen korektiv trendov množične filmske industrije. Pomemben film je zato, ker - brez kompromisov na račun forme ali vsebine - individualno izkušnjo povzdigne na raven univerzalnega. S tem odpira prostor za empatijo in razumevanje v zvezi z vprašanji, kjer je enega in drugega pogosto premalo.

Ocena: 5; piše Ana Jurc