Brutalni mačizem, potoki animirane rumene krvi, umetelna igra senc in svetlobe ter bliskovita montaža: hiperbolični, karikirani film noir za novo tisočletje je bil seksi kot hudič, čarovnija računalniške animacije pa je bila končno fantastično uporabljena - ne le kot nepotrebno kopičenje, pač pa kot integralen del zgodbe, oživljanje stripa v novem mediju.

Nerazložljivo pozno nadaljevanje prinaša samo še eno veliko porcijo enakega recepta, pa čeprav so priredbe grafičnih romanov medtem začele rasti kot gobe po dežju. Čeprav se Mesto greha tudi v drugo ne cenzurira - skoraj ni prizora, v katerem ne bi bilo golote, izmaličenega obraza ali obglavljenja - pa brez elementa inovativnosti in svežine izostane tudi vsaka napetost; film ostaja vizualno fascinanten, a v svojem jedru repetitiven in nezanimiv. Neponovljivi šarm prvega dela uteleša Bruce Willis: kot duh umrlega Johna Hartigana se prikaže v le nekaj prizorih, a ostaja najkarizmatičnejši prebivalec črno-belega sveta, v katerem so vloge zlikovcev in pozitivcev popolnoma zamenljive.

Rodriguez in Miller sta svoj hiperaktivni svet noir oropala vsakršne napetosti ali klimaktičnega stopnjevanja proti končnemu obračunu: iz prizora v prizor nepotrpežljivo kopičita akcijo, podloženo z neskončno naracijo katerega od glavnih likov, ki izgublja težo zaradi gole količine nepotrebnih razlag ter razblinja potencial za zloveščo atmosfero.

V drugem delu ni, roko na srce, niti enega lika, za katerega bi nam bilo žal, ko na platno prej ali slej brizgnejo njegovi možgani. Rdeča nit vseh štirih enostavnih zgodb, ki so bodisi preddeli ali pa nadaljevanja iztočnic iz prvega filma, je tudi tokrat Marv (Mickey Rourke) - s to razliko, da je Mesto greha iz njega izsesalo tragično veličino junaka in ga zreduciralo na zapit ubijalski stroj; njegova začetna epizoda, ki se odvije še pred začetno špico, nima nobene zveze s preostankom filma. Protagonist prvega segmenta je Johnny (Joseph Gordon-Levitt), aroganten mladenič, ki nikoli ne izgubi v igrah na srečo, a očitno ne zna presoditi, komu se ni pametno postaviti po robu: s prostitutko pod roko se pridruži zrežirani partiji pokra, v kateri premaga skorumpiranega, vsemogočnega vladarja mesta, senatorja Rourka (Powers Boothe). Veljaka ima na muhi tudi zapita striptizeta z zlomljenim srcem Nancy (Jessica Alba), ki med vrtenjem okrog droga že leta zbira pogum, da bi maščevala smrt ljubljenega Hartigana (Bruce Willis).

Čeprav Mesto greha seveda premore en sam tip ženske - slečena, neusmiljena in promiskuitetna - pa je jasno, da "ženska za umret" tokrat ni Nancy ali vodja četice prostitutk Gail (Rosario Dawson), pač pa črna vdova Ava Lord (Eva Green). Pred smrtonosno fatalko z zelenimi očmi (tudi tokrat so v film vključeni posamezni pljuski intenzivnih barv, po navadi vezani na atribute močnih žensk ali pa na kri), je Dwight (v prejšnjem filmu Clive Owen, zdaj Josh Brolin) zreduciran v pohlevnega cucka, kar je, kot se zdi, edini model odnosov med spoloma v Mestu greha. Psihopatska nekdanja ljubimka Dwighta s svojo goloto lahko prepriča v kar koli ("V lasti me ima, z dušo in telesom") in na muho je vzela svojega premožnega moža, ki jo, tako pravi, pretepa in muči.

V Mestu greha je ostala orgija golote, krvi in nasilja, izgubil pa se je cinični komentar žanra, do katerega sta imela avtorja vsaj sprva za las distance. Vse, kar doseže Ženska za umret, je to, da se na tihem vprašamo, ali nismo njenega predhodnika po krivici ohranili v tako dobrem spominu. Majhna tolažba: še vedno je boljše filmsko nadaljevanje kot Rodriguezovo "nadgrajevanje" Mačete.

Ocena: -3; piše Ana Jurc