Takoj na začetku velja omeniti, da je kot producent pod Minione podpisan Chris Meledandri, isti možak, ki je leta 2002 stal za neverjetnim uspehom Ledene dobe. Za promocijo tistega filma je skoraj lastnoročno poskrbela dvominutna animacija male zobate veverice, ki se je za želodom ihtavo metala v prepade in drsala po ledenikih. A celovečerne animacije pač težko sledijo tempu in dramaturgiji kratkometražnih animiranih pregonov: v vsaki naslednji Ledeni dobi je imel Scrat večjo vlogo, a je tisti čar prvega dela nekje po poti izgubil. Podobno je z Minioni: če so bile male rumene klobasice s fiksacijo na banane krasne kot pribočniki osrednjega zlobca v animaciji Jaz, baraba, pa pod težo lastnega filma vsaj na trenutke klecnejo. Kot fondan na Grujevi torti so bili najboljši del filma, ampak kdo bi lahko jedel samo fondan?

A tudi če to je, film vsaj ne deluje kot ciničen manever, kako iz uspeha "Barabe" (970 milijonov dolarjev zaslužka) in prodaje tematskih igrač iztisniti še kak dodaten dolar.

Minioni, preddel / spin-off uspešnic Jaz, baraba 1 in 2, tako skoraj popolnoma črtajo lik reformiranega zlobca Gruja (Steve Carrell) in s tem tudi vzgojno-sentimentalno noto prejšnjih dveh filmov. V celoti jo zamenjajo situacijski gegi in slapstick komedija anarhičnih malih razgrajačev, ki so verjetno samo rumene prispodobe za neukrotljive, razgrajajoče dvoletnike. Podobno kot otročki ima tudi film pomanjkljivo sposobnost koncentracije: šale švigajo levo in desno, dolge ekspozicije ne dobijo primernega zaključka (konvencijo zlikovcev bi se denimo dalo veliko bolj razdelati) in stranski liki izginejo, še preden so se dobro pojavili - ampak to obenem pomeni tudi, da se nobena šala ne ponavlja do nezavesti in da je tempo ves čas prehiter za resno dolgočasje.

Minioni so, kot torej že vemo, miniaturni blebetajoči fižolčki, ki bodo nekoč v prihodnosti superzlobca Gruja spremljali na prehodu v družinsko življenje. A njihova misija je enaka že od prazgodovine: najti najzlobnejšo barabo na svetu in ji ponuditi svojo večno zvestobo. Precej duhovit uvodni segment pokaže, kako so s svojo "pomočjo" skozi tisočletja nenamerno pomagali strmoglaviti vse od tiranozavrov in starih Egipčanov do Napoleona (Drakulo na primer po nesreči scvrejo, ko za njegovo rojstnodnevno zabavo presenečenja odgrnejo zavese ...). Časovnica se - precej arbitrarno - ustavi nekje v divjih, hipijevskih šestdesetih, ko se odprava treh najpogumnejših minionov - slišijo na herojska imena Kevin, Stuart in Bob - iz arktične tundre, kjer počasi hirajo brez gospodarja, odpravi v svet, iskat primernega zlobca (in kavbojke); pri tem brbljajo nekakšno mešanico pidžinske angleščine, španščine in francoščine. Časovni okvir je iztočnica za številne retrošale na temo hipijevskih oprav, Richarda Nixona in Abbey Roada (plus), pa tudi za glasbeno podlago "na prvo žogo" izbranih hitov Stonesov, Doorsov in The Who (minus).

Pot našo trojico zanese v Kalifornijo, na konvencijo Villain-Con, kjer si izborijo mesto ob megalomanski, seksi zvezdniški zlikovki Scarlet Overkill (Sandra Bullock). Kljub nekaj zabavnim skečem in stranskim likom (Jon Hamm, Jennifer Saunders, Michael Keaton) pa vse skupaj postane rahlo razvlečeno, ko se dogajanje prestavi v London (kjer so seveda vsi neznansko vljudni in nenehno srebajo čaj); Scarlet si je namreč vtepla v glavo, da bo s pomočjo minionov uzurpirala britanski prestol in postala nova kraljica.

V velikem akcijskem vrhuncu, ki se precej nedolžno zašpili pred Buckinghamsko palačo, preskočimo klasične moralke o vrlinah, poštenju in vrednosti prijateljstva: Minioni pač ne premorejo čustvene globine, ganljivosti (ali - če hočete - sentimentalnosti) prejšnjih dveh filmov (predvsem prvega), a se na to mirno požvižgajo. Vsak od osrednjih treh minionov dobi dovolj priložnosti, da razvije in pokaže samosvoj karakter, a težko se je znebiti občutka, da tudi tokrat film ne ujame tiste magije, ki so jo premogli Pixarjevi filmi devetdesetih: neko nadgeneracijsko privlačnost, ki je nagovarjala tako mladiče kot odrasle; tokrat se brez dvoma držimo mlajšega spektra občinstva. Računalniška animacija je solidna, ni pa se treba naprezati, da bi ujeli vse skrite reference in šale, ki jih v ozadja svojih zgodb skrivajo pri Pixarju: vsa zgodba se dogaja v prvem planu.

Odrasli bodo tako res bolj uživali v Pixarjevem predlogu za letošnje poletje, Vrvežu v moji glavi, ki pa ga naši kinematografi, v nasprotju z Minioni, predvajajo zgolj v sinhronizirani različici.

Ocena: 3/4; piše Ana Jurc