Steven Spielberg, sinonim za obrtniško mojstrstvo, za klasični hollywoodski spektakel, ki zna s še tako "majhno" zgodbo v ljudeh vzbuditi optimizem in tisti znani občutek otroškega čudenja filmski čarovniji, se v sezono filmskih nagrad podaja z vehementno proceduralno dramo. V zadnjih letih ga zanimajo predvsem zgodovinske tematike, ki jih obravnava kot parabole sedanjega časa (Lincoln, Grivasti vojak, München), in Most vohunov nadaljuje isto rdečo nit. (Vez med obdobjem hladne vojne in sedanjostjo je očitno histerični strah pred Drugim, ki ogroža "naš način življenja".)

Spielberg, ki se tudi tokrat opira na resnično poglavje zgodovine, nam skuša širšo zgodbo predstaviti z vidika posameznika. James Donovan (Tom Hanks) je newyorški zavarovalniški odvetnik, ki ga CIA rekrutira, da bi zagovarjal Rudolfa Abela (Mark Rylance), puščobnega, samotarskega slikarja - in domnevnega sovjetskega vohuna, ki so ga iz njegovega majhnega brooklynskega stanovanja odvlekli v zapor. ("Si lahko vtaknem svojo zobno protezo?" je edino vprašanje, ki ga ima enigmatični Abel ob aretaciji, in po dolgem uvodnem prizoru skoraj prva replika v filmu.) Nihče si sicer ne dela utvar, da je Rus nedolžen, a vlada mora mednarodni javnosti pokazati, da Striček Sam vsakomur omogoči pošteno sojenje, Donovan, ki v obtožencu hitro zasluti njegovo človeško plat, pa se primera loti z vso resnostjo. Na zabodene poglede in kritike naleti že, ko skuša doseči umik dokazov, pridobljenih z nezakonito preiskavo (scenarij se tukaj že nagiba h grehu poenostavitve: zdi se, da so čisto vsi ključni akterji z izjemo Donovana svojo človečnost pustili pred vrati).

Čeprav sta pod scenarij poleg Matta Charmana (Francoska suita) podpisana brata Coen, kar vodi k nekaj duhovitim izmenjavam v dialogih, je iz proceduralne drame težko izvleči kako akcijo ali adrenalin. Zato je treba vplesti novo dogajalno nit: kar naenkrat spremljamo ekipo pilotov vohunskih letal U2, ki se odpravljajo na tajno mislijo v Sovjetsko zvezo, kjer bo eden izmed njih, Francis Gary Powers (Austin Stowell), po hitrem postopku sestreljen in pridržan v ujetništvu.

Kot posameznik, ki uradno nima nobene funkcije v ameriški vladi, se mora Donovan podati za železno zaveso in se pogajati o menjavi Abela za Powersa. Kleč je v tem, da imajo Vzhodni Nemci istočasno v priporu še enega Američana, podiplomskega študenta iz Berlina, in Donovan bo - kljub izrecnim ukazom, naj se s fantom ne ukvarja - skušal iztržiti še boljšo kupčijo: dva Američana za enega Rusa. Pri svoji diplomatski šahovski partiji mora odvetnik upoštevati naraščajočo napetost med obema aparatčikoma, s katerima se pogaja, vzhodnonemški občutek zapostavljenosti in rigidnost svojih lastnih nadrejenih.

Za to, da ta povsem konvencionalen film občasno fantastično funkcionira, gredo zasluge predvsem igralski zasedbi. Oskarjevska nominacija za Marka Rylancea v stranski vlogi ne bi bila nobeno presenečenje: za njegovo masko izžetega, poraženega moža se skriva tiha intenziteta, ki deluje kot stoična protiutež Donovanovi šegavosti. ("Bi to kaj pomagalo?" odgovori na Donovanovo večkratno poizvedovanje, zakaj ga grožnja smrtne obsodbe na videz prav nič ne plaši.) V resnici je škoda, da ima v filmu razmeroma malo prizorov. "Spielbergovski veteran" Tom Hanks (to je že njuno četrto sodelovanje) je, kot vedno brez napake, poosebitev Slehernika, le z močnejšo hrbtenico od večine. Za igralca, ki ima doma že dva oskarja, je sicer težko trditi, da je ravno podcenjen, a dejstvo je, da njegovo odličnost jemljemo za samoumevno in da ga Akademija - v nasprotju z Meryl Streep - ne nagradi z nominacijo vsakič, ko bi si jo zaslužil.

Še en Spielbergov stalni sodelavec, direktor fotografije Janusz Kaminski, si daje duška z zanimivimi kadri, čudovito osvetljenimi ozadji in snopi svetlobe, ki se prebijajo skozi zabarikadirana okna in vrata ter v zgodbo vnašajo pridih filma noir. Berlin, ki ga vojaki pred našimi očmi z zidaki pregrajujejo na vzhodni in zahodni del, je veliko več kot le suhoparna studijska kulisa - mesto diha in trpi v zadušenih, umazanih odtenkih rjave, izposojenih iz Reševanja vojaka Ryana. Od sovjetskih veleposlaniških pisarn in vzhodnonemške revščine, pokrite s tanko plastjo snega, pa do klasičnih ameriških interierov šestdesetih let: scenografija Mosta vohunov je skoraj samostojen lik v filmu.

Še prelahko pa je pod vprašaj postaviti poenostavljanje pričujočih zgodovinskih dogodkov: naj verjamemo, da Američani Abelu niso skrivili niti lasu na glavi in so se ga lotili zgolj s proceduralnimi ovirami, medtem ko so Rusi ameriškega pilota "zasliševali" s klasičnimi mučilnimi prijemi? (V svetu po 11. septembru se tak idealizem zdi naiven in zastarel.) Spet drugje Donovan z vlaka opazuje gručo ameriških otrok, ki v igri plezajo čez žičnato ograjo - jasna aluzija na zgodnejši prizor Berlinčanov, ki so jih med plezanjem čez zid pokosili streli z nadzornih stolpov. Taki ceneni, kičasti prijemi nam - skupaj s sentimentalnimi prizori Donovanovega družinskega življenja - prodajajo domnevne ameriške vrednote svobode in pravičnosti ter bi prej sodili v kak propagandni film.

Jasno je, da se zgodba (pre)počasi kobali proti predvidljivo srečnemu koncu, a Spielberg napetosti niti ne stopnjuje proti ključnemu prizoru izmenjave zapornikov. Most vohunov ne skuša imitirati tempa kakega hladnovojnega trilerja v maniri Johna le Carréja, obenem pa tudi ne skuša ustvarjati akcijskih junakov, le male ljudi, ki opravljajo svoje delo v kaosu zgodovine. Želeli bi si le, da bi pri tem prišel do kakih pogumnejših sklepov.

Ocena: 3/4; piše Ana Jurc