A ker je film, ki premore čudovito retroscenografijo in kostumografijo ter telegenično osrednjo zasedbo, samo zelo lep paket brez prve vsebine, je čisto mogoče, da je prvi film o mednarodni vohunski navezi v hladni vojni obenem tudi zadnji.

Guy Ritchie adaptira petdeset let staro televizijsko nadaljevanko: kaj je za studio (Warner v tem primeru) navsezadnje lažjega kot reciklirati material, za katerega že imajo avtorske pravice, in upati, da lahko iz njega zgradijo novo franšizo? Ciničen pristop obrodi tudi brezdušen izdelek: Mož iz agencije U.N.C.L.E. deluje kot dobro naoljen stroj, a je obenem generičen kot pobarvanka po številkah. Nekaj podobnega torej, kot bi se dalo trditi za oba Ritchiejeva filma o Sherlocku Holmesu, ki ju je kljub karizmi Roberta Downeyja Jr. v popkulturi popolnoma "povozil" uspeh BBC-jevega Sherlocka.

Časovni okvir - šestdeseta leta prejšnjega stoletja - je ključ Ritchiejevega pristopa: Mož iz agencije U.N.C.L.E. je zgodba, ki sega v bondovske čase hladne vojne, mednarodnega vohunjenja in glamurja; od nas zahteva, da se vživimo v antagonizem, ki bi v tistih časih izviral iz tega, da bi bila v boju proti skupnemu sovražniku prisiljena sodelovati ameriški in ruski tajni agent. Če je originalni U.N.C.L.E. skušal pristaviti svoj piskrček k vsesplošni fascinaciji nad likom tajnega agenta 007, ima nova adaptacija istega vzornika, z dodanim "retrodražem" estetike šestdesetih, ki je spet v modi po zaslugi Oglaševalcev. Vsak prizor je videti kot izsek kakega fotografiranja za modno revijo, ne ponuja pa nobenih relevantnih navezav ali točke identifikacije za sodobni čas: zgodba je od začetka do konca varno ujeta v svoji časovni kapsuli.

Pred to vintage kuliso, postavljeno v Vzhodni Berlin in pozneje v večno mesto, Rim, Ritchie svojo zgodbo odpleta in zapleta z novodobnimi tehničnimi prijemi, s stilizirano kostumografijo in zajedljivimi dialogi. Možak ima seveda svoj slog, skoraj tako prepoznavnega kot David Fincher ali Quentin Tarantino, a se občasno zdi, da svoje prijeme - razdeljen zaslon, dinamična montaža, premišljena glasbena podlaga - uporablja kot čarovnik svoje iluzije, kot distrakcijo, zaradi katere ne opaziš, da v klobuku v resnici ni zajca.

Težava je tudi v tem, da kemije med protagonisti preprosto ni: Henry Cavill, ki zaradi svoje medle osebnosti, čeprav je aktualni Superman, še vedno ni vsesplošno prepoznaven obraz, je seveda še vedno neverjetno lep, a obenem tog in prazen. Šarm stare šole skuša ujeti na podoben način (in s podobnimi rezultati), kot je to počela Blake Lively v Brezčasni Adaline, a za zdaj ni nevarnosti, da bi ga kdo oklical za novega Caryja Granta. Malo bolje se odreže njegova ruska protiutež, Armie Hammer kot agent Ilija Kuryakin, ki pa je obtežen s tako zatravmiranim, obremenjenim likom, da mu ne preostane drugega, kot da s stisnjenimi pestmi in namrgodenim čelom do absurda karikira njegov notranji konflikt.
In potem je tu seveda še dekle, vzhodnonemška avtomehaničarka Gaby (Alicia Vikander), hči jedrskega fizika, ki je bil ugrabljen, ker nekdanji vojni zločinci potrebujejo njegovo znanje pri sestavljanju jedrske bombe. (Izbira zlobnežev bi težko bila očitnejša: gre za naciste, ki so se po koncu vojne potuhnili, niso pa se odpovedali svojim sanjam o jedrskem orožju. Bombo hoče od njih kupiti hčerka italijanskega ladjarskega magnata, zapeljiva in zlobna Victoria Vinciguerra (Elizabeth Debicki).

Švedska lepotica je sicer zastavljena kot dejavnejši lik od tipičnega Bondovega dekleta, a kaj, ko se sicer več kot solidna igralka (Ex machina!) ne more odločiti za en sam evropski naglas, nakazana simpatija med njo in enim izmed agentov pa je še manj verjetna kot fantovska bromanca v ospredju. Konflikt med sproščeno aroganco Napoleona Sola (Cavill) in Kuryakinovo (Hammer) zategnjenostjo je na trenutke zabaven, še posebej v fantastičnem prizoru pomorskega pregona v pristanišču; večina humorja v filmu izhaja iz tega, da skušata petelinčka drug drugega zasenčiti z razkazovanjem svojega perja (pa naj bo v obliki najnovejših napravic, borbenih prijemov ali okusa za modo).

Peripetija je natrpana z nizom zapletov in pregonov, a ves čas ostaja lahko razumljiva in pregledna; dinamičnost ohranjajo tudi občasni preskoki v času in razlage predhodnih prizorov. Ritchie in Lionel Wigram, ki sta podpisana pod scenarij, nam skušata v maniri Misije: Nemogoče postreči s presenetljivim preobratom v zadnji etapi, a kaj, ko sta nam precej slavnega britanskega igralca že na samem začetku pokazala v tako majhni vlogi, da je vsakomur že od daleč jasno, da ne more biti zgolj to, za kar se predstavlja.

Mož iz agencije U.N.C.L.E. je vizualno dodelan, povsem gledljiv film - če vas bolj kot mehanizmi hladne vojne in delovanje obveščevalnih agencij zanimajo haute couture in s soncem obsijane razglednice Rima. S tako frivolnostjo ni seveda nič narobe, še posebej ob skorajšnjem slovesu poletja, a vseeno si na tihem želeli, da bi se Ritchie končno vrnil h gangsterski drami. Markanten zlikovec in bombastična akcija nas, upajmo, novembra čakajo v naslednji bondiadi, Spectre.

Ocena: 3; piše Ana Jurc