Dvakratni dobitnik zlate palme, srbski cineast Emir Kusturica, se je po večletnem ustvarjalnem zatišju (njegov zadnji samostojni celovečerec je bil leta 2008 dokumentarec o Maradoni, leto prej pa komedija Zavet) v festivalsko areno vrnil lani s fantazijsko dramo Na mlečni cesti. Tokrat na Mostro, stari "kraj zločina", kjer je pri pičlih 27 letih navdušil s komedijo Se spominjaš Dolly Bell?.

Na mlečni cesti, do ekscesnosti razkošna, nadrealistična vojna romanca, vsaj v prvi uri premore nekaj izjemnih trenutkov: Kusturica ne skopari z zanj tipičnimi pizori radostnih vaških bakanalij, glasbo in evforijo. Še enkrat nas popelje v vrtinec srbsko-bosanske vojne, v bojne jarke, nad katerimi žvižgajo krogle, ropotajo brzostrelke in so dogovorjena premirja prej priporočilo kot trdna obljuba. Uganite, koga je režiser postavil v vlogo protagonista, idealističnega Don Kihota na zgaranem oslu, ki se kot po čudežu vedno izogne kroglam, ki mu živali lezejo v naročje kot sv. Frančišku in ki nežna čustva vzbudi ne v eni, ampak v dveh lepoticah. K sreči premore Kusturica dovolj tistega na trenutke arogantnega, drugič poklapanega šarma, da je kot Kosta dejansko prepričljiv. Na mlečni poti je gotovo njegov najbolj spoliran in barvno zasičen film doslej, ki se ne boji s celo težo nasloniti na posebne učinke. (Posnetkov na napol računalniško animiranih živali, še posebej sladkosnede kače in Kostinega zvestega sokola, se človek sicer zasiti že daleč pred sredino filma).

V podrobnosti vojne se zgodba ne spušča. Kosta je samotar s travmatično, nasilno preteklostjo, ki se, oborožen samo z odprtim dežnikom, vsak dan na oslu poda v vojno vihro, da bi vojakom na fronti dostavil mleko (čeprav je čudež, da v prestreljenih kanistrih do cilja sploh spravi kako kapljico.) Pravijo, da je nor - ampak nora je, skuša povedati režiser, seveda vojna in vse, kar za seboj potegne. V zaledju Kostine obiske nestrpno pričakuje Milena (Sloboda Mićalović), neustrašna gimnastičarka, ki sanja o poroki s tem princem na zgaranem konju. Niti zaveda se ne, da ima konkurenco v svoji bodoči svakinji, italijanski begunki, ki jo je dobesedno kupila za ženo svojemu bratu Žagi (Predrag Manojlović), ki se vrača z bojišča v Afganistanu. Monica Bellucci, tako arhetipski lik, da nima drugega imena kot Nevesta, ima prepričljiv naglas in bizarno predzgodbo (na begu pred zaljubljenim britanskim generalom išče zatočišče v vojni vihri). Ko prvič uzre Kosto, Nevesta seveda v hipu pozabi na to, da je bila obljubljena enookemu Žagi. Italijanska diva je pred kamero magnetična, fatalna prezenca, a v resnici film z njo zgolj fetišizira lepoto, ki naj bi moške pehala v blaznost.

Po relativno slikovitem in dinamičnem prvem delu zgodbe - ljubezenskem trikotniku pred kuliso bojnega meteža - se pripoved razklene v razvlečeno, repetitivno štreno. (Med obe polovici Kusturica stlači sadistično, nepopisno kruto izvedbo balkanske poroke - prizor, ki ga ne boste kar tako pozabili). Kosta in Nevesta se znajdeta na begu pred njenimi zasledovalci. Vse gosteje se nizajo prizori magičnega realizma, še posebej tistih luskastih, pernatih in kosmatih akterjev, ki naj bi bili s svojo čistostjo in zaupljivostjo kontrast krustosti vojne in človeškega sveta. Norija doseže vrhunec z nadrealističnim, markantnim prizorom morije ovac na minskem polju, na katerem se naš - zdaj že skoraj svetniški - protagonist ruva s kačo, medtem ko okrog njega po zraku frčijo krvavi ostanki drobnice.

Gotovo ni naključje, da je Kusturica v svojem filmu največjo krvoločnost pripisal Britancu, pripadniku modrih čelad, ki v imenu osebne obsesije opustoši pokrajino, v kateri naj bi branil mir.

Z uporabo očitne simbolike Kusturica plete krvavo pravljico o lepi princeski, ki jo je ugrabil zlobni Kiklop; princ se mora, če jo hoče rešiti, boriti s pošastjo (kačo) in pobegniti iz uročene dežele (to kar nekajkrat stori s svojim stalnim prijemom - negiranjem zakonov težnosti.) Režiserjeva vitalnost, dinamičnost in energija so vidni v vsaki pori te pripovedke, ki pa je krepko predolga, repetitivna in stilistično tako karikirana, da meji na parodijo. Režiserjev nespoštljivi, katarzični smisel za humor je izginil neznano kam, ostali so le čudoviti pejsaži hribovite pokrajine. Če je Na mlečni poti kazalnik, kam je Kusturica namenjen v naslednji etapi svoje ustvarjalne poti, na filme na ravni Podzemlja ali Arizona Dream nima več smisla čakati.

Ocena: -3; piše Ana Jurc