Woody Allen že od začetka osemdesetih naprej vzdržuje produkcijski tempo, s katerim nam dostavi povprečno po en film na leto - nobeno presenečenje ni torej, da njegovi poznejši podvigi, pa čeprav nekateri povsem gledljivi (daleč pred konkurenco je denimo Otožna Jasmine), ne dosegajo zlatega standarda prejšnjih let. Nerazumen človek je tako pač samo še en v vrsti Woodyjevih filmov, morda za odtenek manj porazen od lanske Čarovnije v mesečini, a kljub temu teatralen in stiliziran, poseljen s shematičnimi liki, kjer bi morale zaživeti tridimenzionalne osebnosti. Kot komedija ni zares duhovit in kot kriminalna drama ne prinaša nobene prave napetosti, v celoti pa letargično preigrava že videni model, neprimerljivo bolje v isti režiji izpeljan v Crimes and Misdemeanors (1989) ali celo v Zadnjem udarcu (Match Point, 2005). Človek bi lahko celo verjel, da ga je, v maniri klasičnega slikarstva, v mojstrovem "ateljeju" ustvaril kateri izmed njegovih epigonskih vajencev. Čeprav je Allenova nekdanja veličina neizpodbitna, z Nerazumnim človekom samo še enkrat dokazuje, da je že davno preklopil na avtopilot, ki iste zlizane replike polaga na jezik režiserjevim menjajočim se alter egom in lepoticam dneva.

Če celo nesporno nadarjen igralec, kakršen je Joaquin Phoenix, ne more vdihniti pravega življenja v kartonasti, dvodimenzionalni lik profesorja Aba Lucasa, je jasno, s kakšnim scenarijem imamo tukaj opravka. Lucas, ki kot novi redni profesor prispe na ugleden kolidž na Rhode Islandu - "Moj sloves me je prehitel," zadovoljno zamomlja -, je zavaljen, impotenten, izžet in zapit cinik. Da je "radikalen" in "neznansko originalen" mislec, moramo pač na besedo verjeti približno tridesetim replikam v filmu, ki to izrecno omenijo. (Ko ga vidimo na predavanjih, njegovi pogledi niso ravno revolucionarni. "Laž ni vedno napačna: recimo, če te nacisti vprašajo, ali na podstrešju skrivaš Ano Frank.")

Protagonist je torej klasična šablona nevrotičnega intelektualca v primežu eksistencialne stiske in ustvarjalne suše - turoben psihotik, ki v igri ruske rulete pred svojimi študenti trikrat zapored pritisne na sprožilec. Ampak ker gledamo Allenov film, moramo seveda verjeti, da je nihilistični intelektualizem neustavljivo privlačen - v Aba se tako rekoč prvi pogled zaljubi ne ena, ampak dve ženski, pa čeprav ima nadobudna študentka Jill (Emma Stone) resnega fanta, profesorica kemije Rita (Parker Posey) pa je poročena. Abe se sicer kar dolgo junaško upira Jillinim (če že ne Ritinim) osvajalskim manevrom, češ da kaj takega ne bi bilo primerno, in šele postopoma se izkaže, da je to samoodpovedovanje nesarkastično prikazano kot junakova kavalirska gesta.

Jill in Abe nekega dne v lokalu slišita pogovor o pokvarjenem sodniku, ki bo neki ubogi ženski, če mu tega nihče ne prepreči, popolnoma uničil življenje. Ugotovitev, da bi bil svet brez takega izmečka lepši, se (Abu) zdi na dlani - pa čeprav je bil doslej popolnoma apatičen do vseh in vsega okoli sebe. (V trenutku, ko odkrije svojega notranjega sociopata, od mrtvih seveda vstane tudi njegov libido ...)

Ker Nerazumen človek pade v podskupino Allenovih filmov, ki pazljivo konstruirajo umor, se tudi tukaj ideja zločina pojavi v kontekstu etike in morale: ali obstajajo okoliščine, v katerih je umor ne samo razumljiv, ampak celo edini upravičen izhod? Težava je v tem, da kljub radodarnemu opletanju s Kantom in Dostojevskim film ne ponuja kakega premetenega filozofskega pogleda, pač pa ponuja le puhel nauk, da ubijanje ljudi iz sebičnih - pa čeprav morda idealističnih - vzgibov najbrž ni najboljša ideja.

Uboga Emma Stone, ki je celo v polomijo Čarovnija v mesečini vnesla iskro življenja, ima tukaj bolj ali manj zvezane roke s stereotipno vlogo mlade naivke, razpete med ljubečega, vdanega fanta (Jamie Blackley) in šarm starejšega profesorja (Phoenix). Razen njenega seznama odlik - bistra študentka, nadarjena pianistka, boho-chic garderoba - ni na Jill ničesar, kar bi iz nje naredilo resnično osebo iz mesa in krvi. Čeprav je menda odrasla ženska in intelektualka, je navdušena, ko moški v restavraciji naroči namesto nje. (Naj bi to ironiziralo lik te naivne srnice?) Veliko bolj od svojih glavnih dveh soigralcev se v filmu zabava Parker Posey, za katero se zdi, da seksistične vloge zdolgočasene žene, ki se obupano meče pred noge svojemu kolegu, ne jemlje popolnoma resno.

Tudi tokrat film odlikuje spolirana fotografija Dariusa Khondija, ki akterje in njihovo okolico oblije s toplimi jesenskimi barvami. Vsak najmanjši detajl, vključno z oblačili in predmeti v ozadju, je tako očitno premišljen do zadnje podrobnosti, da se gledalec nikoli zares ne otrese zavedanja, da ima opravka z umetno postavljeno kuliso.

In če film teoretizira, da ti dovolj visok družbeni status lahko zagotovi celo, da se boš izmazal z umorom, je vzporednica z resničnim življenjem na tej točki precej zabavna. Je morebiti mogoče, da nas je Woody zavestno speljal na limance in nam kaže, da se lahko - dokler bodo cinefili malikovali njegova zgodnja dela in dokler bo v intervjujih dovolj duhovito samopodcenjujoč - vedno znova izmaže s podpovprečnim filmom? Najbrž ne, ampak to bi Nerazumnemu človeku vsaj dalo neko presežno vrednost, ki je sicer nima.

Ocena: 2/3; piše Ana Jurc