Da ne bo pomote: sama življenjska zgodba Louieja Zamperinija, ameriškega atleta italijanskih korenin, ki je pri 97 letih umrl lani, je resnično paradigma za navdihujočo zgodbo. Fant preprostega rodu se je s trdim treningom prebil tako daleč, da je zastopal ZDA na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936. Po izbruhu druge svetovne vojne se je pridružil letalskim silam; med neko precej rutinsko reševalno misijo je njegovo letalo strmoglavilo v morje in s kolegom sta v rešilnem čolnu na odprtem morju preživela nečloveških 47 dni. Rešitev ju je spravila z dežja pod kap: na krov ju je potegnila japonska vojaška ladja in Zamperini je do konca vojne nekako preživel v različnih koncentracijskih taboriščih, zaradi napornega fizičnega dela ves čas na samem robu preživetja. Vse skupaj je bilo še toliko bolj nevzdržno zato, ker ga je zaradi njegovega "zvezdniškega" statusa na muho vzel sadistični delovodja Ptič, očitno odločen, da bo mladega atleta strl. Resničnost, ki je bolj filmska od večine filmov.

Zamperinijeva zgodba uteleša voljo do življenja, sposobnost preseganja telesne bolečine z voljo duha. Nobeno presenečenje ni, da je možakova biografija izpod peresa Laure Hillenbrand (avtorice predloge za sedem oskarjev nominiranega Seabiscuita) dobila filmsko adaptacijo. A kaj, ko je prišla v roke Angeline Jolie, ki jo vojne zgodbe očitno fascinirajo, pa čeprav je v tej našla le eno samo sporočilo: taborišča so zelo, zelo huda izkušnja, ki pa se jih da prestati s ponavljanjem newageovske krilatice "If I can take it, I can make it" ("Če bom to prenesel, bom zdržal"). Ali pa: "Za dosmrtno slavo je vredno potrpeti trenutek bolečine." Oh, prosim.

V tem kultu Zamperinijeve osebnosti ni prostora za nianse, za posttravmatski stres, za temnejša poglavja njegovega povojnega življenja (ki jih knjiga menda tematizira), za čisto razumljive nizkotnejše vzgibe (na primer za željo po maščevanju sovražniku). Mož je poosebljenje vrline, od prve pa do 137. minute filma. Filmu je naslov Unbroken. Unbreakable je bil film M. Nighta Shyamalana o možaku nadnaravnih sposobnosti. Skorajšnja zamenljivost naslovov je kar primerna.

Če naj bi nam filmski Zamperini, bolj ali manj neznani Jack O'Connell, demonstriral jekleno voljo in vzdržljivost, se zaradi njegove medle prezence zdi, kot da zgolj stoično in vdano čaka, da ga kdo reši - ali pa vsaj pokonča. (Nikoli ni povsem jasno, od kod Louisu - ne pa denimo njegovemu kolegu Macu (Finn Wittrock) - tolikšna psihična moč. Iz spominskih prebliskov izvemo le, da je imel povsem običajno, če že ne premožno otroštvo in brata, ki ga je imel rad in ga podpiral. Ne torej ravno ozadje tipičnega superjunaka.)

Neuklonljiv je velikopotezen projekt, ki ima, vsaj na papirju, vse potrebne sestavine: zanesljivega Rogerja Deakinsa za direktorja fotografije, brata Coen med scenaristi (čeprav tega po banalnih, lesenih dialogih človek nikoli ne bi uganil), razčustvovano glasbeno podlago Alexandra Desplata ... pa vendar. Pa vendar. V končnem izdelku ni niti ščepca osebne note, ničesar, kar bi film ločilo od katere manj navdahnjenih epopej Stevena Spielberga (Grivasti vojak), ničesar, da bi Joliejevo lahko primerjali s Kathryn Bigelow, režiserko, katere vojne zgodbe imajo lasten glas in stališče. Neuklonljivega še najlažje primerjam s - po mojem mnenju - prav tako sterilno kalvarijo Pijevega življenja, le da smo tokrat lahko hvaležni vsaj za odsotnost računalniško zgeneriranih tigrov.

Zdi se, kot da režiserki muka zaporniškega vsakdana ni dovolj: Louisovo japonsko obdobje v zadnjih mesecih vojne stopnjuje do trapaste, nerealistične konfrontacije, v kateri sadistični paznik Watanabe (japonski popzvezdnik Miyavi) že do kosti shujšanega in izčrpanega Zamperinija prisili, da nad glavo drži tram, ki je najbrž težji od njega samega. (Aluzija na Kristusa? Čisto mogoče.) Če ga izpusti, bo ustreljen - kot da izguba take "stave" paznika ne bi pripravila do tega, da bi upornega jetnika že iz jeze pokončal ... In to še ni dovolj: vsi drugi zaporniki ob tem obstojijo prikovani na mestu, ne da bi jih kdo nagnal nazaj na delo, in mirno opazujejo zmago (ameriškega) duha nad opresorjem. Čudno, da ne začnejo še na glas navijati. Poudarek v Neuklonljivem je na trpinčenju izžetih, sestradanih teles, ki ga izvajajo od moči opiti posamezniki, ne pa na denimo množičnem uničenju ali bombardiranju celih mest.

Izpod vseh prenabuhlih alegorij in predolgih epizod Zamperinijeve izkušnje, za katere tako ali tako vemo, kako se bodo končale, kuka potencial za boljšo zgodbo, ki pa jo Joliejeva zaduši s poveličevanjem svojega protagonista. Njen film je fotogeničen, spoštljiv in tako očitno narejen z oskarjevskimi nominacijami pred očmi, da je moralo biti razočaranje, ko je ekipa po razglasitvi ostala tako rekoč praznih rok. (Film je nominiran za najboljšo fotografijo ter za mešanje in montažo zvoka).

Duh celotnega filma najbolje zajame odjavna špica, podložena z novim singlom Coldplayev: saj ni z njim(i) nič zares narobe - ampak kakega pretiranega značaja pa tudi nima(jo).

Ocena: 3; piše Ana Jurc