Ralph Fiennes je v svojem drugem celovečercu - prvi je bil priredba krvavega Shakespearovega Koriolana - združil vse za dobro kostumsko dramo potrebne sestavine: širši javnosti skrito plat življenja slavnega pisatelja (Charlesa Dickensa), njegova zatirana čustva do mlade lepotice in posledično trpljenje vseh vpletenih, a se je na koncu kljub temu izcimil film, ki je skoraj tako pust kot ubito rjavi toni, s katerimi je direktor fotografije Rob Hardy prepojil vse prizore. Nevidna ženska je podrobno zgodovinsko preučen, precizno kostumografiran in izvrstno odigran film, ki pa kljub temu nikoli ne zaživi bolj kot le vsota svojih delov, pusta, konvencionalna zgodovinska drama.

Charlesa Dickensa praviloma poznamo kot avtorja več ključnih družbenokritičnih romanov viktorijanske Anglije, malo manj znano pa je, kako zelo ga je celo življenje privlačilo gledališče: pri dvajsetih letih, ko je vedel le, da si v življenju želi biti slaven, se je nagibal k igralski karieri (zaradi prehlada zamujena avdicija je tem sanjam naredila konec), nato se je večkrat neuspešno poskusil v pisanju dram, in ko je bil že spoštovan literat, je začel na literarnih turnejah uprizarjati dramatizirana branja odlomkov svojih romanov. V luči vsega tega je razumljivo, da so ga privlačili igralci, in leta 1857, ko je bil že sredi štiridesetih in poročen, se je spustil v ljubezensko razmerje z osemnajstletno igralko Ellen Ternan, s katero je ostal vse do smrti.

Izvrstna britanska scenaristka Abi Morgan (Železna lady, Sramota) je v scenariju precej zvesto sledila Dickensovi biografiji izpod peresa Claire Tomalin. Tako v knjigi kot zdaj tudi v filmu spoznamo "Nelly" Ternan (Felicity Jones), najmlajšo hčerko igralske družine, ki pri 18 letih dobi vlogo v predstavi, ki jo v Manchestru na oder postavlja slavni Charles Dickens (Ralph Fiennes) osebno. Nad pisateljem, čigar romane zna praktično na pamet, je seveda navdušena in on ji - iz morda malo manj vzvišenih vzgibov - naklonjenost vrača. Nellyjina mama Frances (Kristin Scott Thomas) nad idejo svoje hčerke kot ljubice poročenega moškega ni navdušena, a pragmatično zamiži na obe očesi, češ da bi bilo "preživetje še za nadarjeno igralko težko, kaj šele za Nelly."

In prav ta mlačnost zaznamuje tudi celotno razmerje: niti v enem pogledu med "zaljubljencema" ni mogoče čutiti strasti prepovedanega, neužitega hrepenenja ali usodne ljubezni. To sta vendar ženska, ki naj bi ji ostal zvest do smrti, nas uči zgodovina, in moški, zaradi katerega se je ona odpovedala vsemu! Pa je vsaka njuna interakcija pred kamero tako okorna, da bi človek v trenutku prvega poljuba najraje gledal stran. (Zakaj je film po ameriški cenzorski kategorizaciji dobil oznako R, je skoraj nepojasnljivo.) Nečimrnemu Dickensu očitno godi stati na piedestalu in nikoli ni popolnoma jasno, ali je zaljubljen v Nelly ali pa v svoj idealizirani odsev, ki ga vidi v njenih očeh. S protagonistom, ki je svojo (ne več mlado in privlačno) ženo odvrgel kot odslužen čevelj, ker "ga preprosto ne razume", je pač težko sočustvovati.

Nevidni ženski je treba priznati, da s svojimi liki ne ravna v rokavicah: zdi se, kot da jih Morganova namerno razgalja z vsemi karakternimi slabosti, a hkrati brez moraliziranja - in to so obenem trenutki, v katerih film najbolj zaživi: od neverjetne podlosti Dickensovega obelodanjenja ločitve od žene, za katero tudi ona - tako kot javnost - izve iz časopisa, do dvolične Nellyjine zgroženosti nad tem, da jo je ljubimec pripeljal v hišo neporočenega (!) para (pa še to je epizoda, ki nima na njeno nadaljnje ravnanje nobenega vpliva). Joanna Scanlan je izjemna v vlogi prevarane žene Catherine, ki ji viktorijanske manire ne dovolijo drugega kot dostojanstven - in prisilen - umik v osamo. A z izjemo njenega lika se film popolnoma izogne posledicam in škandalu, ki ga je afera morala imeti v krogu Dickensovih znancev in v javnosti, ter tako zamudi priložnost za zanimiv portret represivne viktorijanske družbe. Ljubitelji književnosti bodo morda zastrigli z ušesi ob pogovoru o prvem, drugačnem koncu Velikih pričakovanj, ki pa deluje bolj kot mimobežna opomba.

Čeprav ima film ton in gravitas dobro raziskanega, v zgodovini podkovanega dokumentarca, ki plastično predstavi kontradiktorni značaj namrgodenega možaka iz literarne zgodovine, pa gledalca prikrajša za kakršno koli čustveno vpletenost. Kar za film o življenje spreminjajoči ljubezni ne more biti pohvala.

Ocena: -3; piše Ana Jurc