V najnovejšem, Nočnem lovu, je na drugi strani tistega klasičnega telefonskega klica - "našel te bom in te ubil" - nihče drug kot Ed Harris. Igralski legendi, tokrat prvič skupaj pred kamero, filmu vdihneta potrebni gravitas in ga dvigneta na višjo raven.

Jimmy Conlon alias Jimmy Grobar (Liam Neeson), upokojeni plačani morilec za newyorško izpostavo irske mafije, ima na vesti že več kot ducat umorov. Ampak to je bilo nekoč - zdaj je samo še zapit, pomilovanja vreden starec, ki v pubu zaspi pred svojim pivom in ki je za družino, ki ga vzdržuje, prisiljen ponižano igrati Božička. Njegova žena je mrtva (ker roko na srce za ženske v tej testosteronski eskapadi ne bo prostora), sin Mike (Joel Kinnaman), ki je odraščal ob večno odsotnem očetu, pa noče imeti z njim nobenega opravka. Zločin se ne splača, otroci, je sporočilo, ki kriči iz vsake pore Jimmyjevega strtega življenja.

Čeprav je lik Conlona že milijonta različica postaranega, odsluženega akcijskega junaka, ki ga preganjajo duhovi lastne preteklosti in ki se mora postaviti na noge še "za eno poslednjo misijo" - hej, še celo Sean Penn se je pred kratkim zabavi pridružil s Strelcem -, in čeprav je dober del teh likov igral prav Liam Neeson, 62-letni Irec ostaja dovolj karizmatična, dovolj človeška figura, da se vsi tovrstni filmi ne zlijejo v eno samo generično, brcajočo računalniško igro. (Če akcijskega junaka igra preizkušen star maček, si lahko še tako strog kritik z mislijo, da vendarle gleda Oskarja Schindlerja in Michaela Collinsa, dovoli naklonjenost do njega.) Jaume Collet-Serra, ki nam je pred leti z več kot solidno srhljivko Sirota dal misliti, da imamo opravka z novo silo sodobnega španskega horrorja, se je nato preusmeril v posel preganjanja Liama Neesona; Nočni lov je tako po Neznancu (2011) in Nonstop (2014) že njun tretji skupni film.

Gotovo ne škodi, da Nočni lov Neesona postavi v interakcijo z Edom Harrisom, ki je tukaj Shawn Maguire, zakrknjen star "mafiozo", kot je Corleone, ki bi na stara leta družinski posel rad prelevil v zakonito operacijo in ki si noče (več) mazati rok s preprodajo droge.

Seveda je jasno, da bo šlo vse po zlu, ko se pred kamero pojavi Shawnov sin in bodoči dedič imperija, arogantni mali nakokiranec Danny (Boyd Holbrook), ki bi se nadvse rad znebil starega Conlona, ki ga njegov oče na plačilni listi ohranja iz sentimentalnih vzgibov. Mladič, ki se hoče dokazati pred svojim očetom, se začne z albansko mafijo dogovarjati za pomoč pri transportu ogromne količine heroina, a izgubi živce in svoje nove "poslovne partnerje" pokosi s streli. Kar malo preveč priročno naključje hoče, da je Albance na sestanek kot nič hudega sluteč voznik limuzine pripeljal prav Conlonov sin Mike - ki ga Danny zdaj seveda namerava likvidirati.

Če skrajšamo: stari in mladi Conlon, ki se nista videla že dolga leta, se znajdeta na begu pred irsko mafijo. Obenem Conlonu za ovratnik diha še zagrizen detektiv (Vincent D’Onofrio), ki si že leta prizadeva, da bi ga zašil zaradi njegovih starih zločinov.

"Veš, kako se to mora končati," s krutostjo v tistih predirajoče modrih očeh sikne Maguire in to je jasno tudi gledalcu (če ne zaradi drugega, pa zaradi uvodnega kadra, ki napove Jimmyjevo usodo) - a vsaj v prvi polovici filma je dovolj "mesa", da se gledalec nekako prebije še čez drugo.

Nočni lov ima v celoti pravzaprav boljšo igralsko zasedbo, kot bi si jo zaslužil: poleg obeh že omenjenih težkokategornikov v glavnih vlogah, ki nikoli ne vzbujata vtisa, da skozi še večkrat videno premiso drsita na avtopilotu, sta tu še Vincent D'Onofrio in Common v stranski postavi, pa celo popolnoma neizkoriščeni Nick Nolte, ki ga pod njegovo košato brado tako ali tako skoraj spregledaš. Še najšibkejši člen v tej ekipi je Joel Kinnaman (lanski RoboCop, ki ga bomo prihodnje leto videli tudi v Suicide Squadu): svojo vlogo poštenjakarskega sina odigra s tako mero očitajoče, vzvišene užaljenosti, da je zanj precej težko navijati.

Čeprav je svoji zgodbi postavil solidne temelje, ki še posebej v začetnih kadrih nesentimentalno, kruto obračunajo s protagonistom, si Collet-Serra nato očitno ne more kaj, da ne bi zavil na že milijonkrat prevožene tračnice avtomobilskih pregonov in strelskih soočenj. Neštetokrat videno zgodbo skuša popestriti s stilističnimi prijemi, kot so vrtoglavi, stripovski zumi, ki nas iz zraka spustijo v temne kote newyorške scenografije, a se zdijo precej banalno uporabljeni.

Čeprav Nočni lov zveni kot, in v številnih pogledih tudi je, samo še en, po preizkušenem receptu sestavljen obrtniški izdelek, narejen za lik "akcijskega junaka" Liama Neesona, pa je v junakovih očeh (morda prav zato?) ravno toliko naveličanosti in utrujenosti od življenja, da nas Collet-Serra ne pripelje žejnih čez vodo. Ne iščite pa v Nočnem lovu kakih globljih resnic o družinskih odnosih, družbi ali vrednosti etičnega življenja.

Ocena: +3; piše Ana Jurc