James DeMonaco v tretjem delu franšize Očiščenje še enkrat nastavi zrcalo izkrivljeni družbi, v kateri si je vladajoča kasta nagrabila tolikšen vpliv in moč, da je lahko uzakonila starozavezno klanje brezimnih množic. DeMonacova serija je karikiran, grotesken poziv k orožju, ki ne skriva svojega liberalnega podstata (slovenski distributer film popredalčka kar kot "družbenokritično grozljivko").

Vračamo se seveda v prihodnost Amerike, kjer je enkrat na leto za 12 ur dovoljen vsak in vsakršen zločin, vključno z umorom (in to je tudi edini zločin, ki se ga v Očiščenju sploh lotevajo) - pod premiso, da bo tovrstna "katarza" ljudem pomagala složneje živeti preostanek leta.

V jedru nove zgodbe je - aluzija na Clintonovo? - senatorka Charlie Roan (Elizabeth Mitchell), predsedniška kandidatka, ki se za zmago poteguje z obljubo ukinitve tradicije noči očiščenja. (Na ta dan pred osemnajstimi leti so "očiščevalci" razmesarili celotno njeno družino.) Ker se za predsedniško mesto poteguje proti enemu izmed "ustanovnih očetov" - to so povampirjeni in kruti, a pobožnjakarski starci, ki so pred četrt stoletja vpeljali noč očiščenja, precej očitno taktiko redčenja revnejših slojev populacije - je jasno, da ima Charlie na hrbtu tarčo. No, k sreči je na čelu njene varnostne ekipe Leo Barnes (Frank Grillo), v katerem boste prepoznali protagonista prejšnjega dela franšize, predlanske Anarhije.

Ko je vsakoletna orgija pobijanja že tik pred vrati, ustanovni očetje nepričakovano umaknejo prepoved ubijanja najvišjih "kast" politikov, kar pomeni, da je Charlie tudi uradno postala preganjana žival. Potem ko se plačani morilci seveda nemudoma prebijejo v njeno zavarovano hišo, se senatorka - v Leovi družbi - znajde na begu. Zatočišče najdeta pri ciničnem, a poštenem lastniku trgovinice Joeju (Mykelti Williamson), ki mora svojo lastnino braniti pred četico poblaznelih, krvoločnih šolark z brzostrelkami, polepljenimi s kristalčki.

Tako kot v prejšnjem filmu tudi tokrat spoznamo mehanizme podzemnega odporniškega gibanja, ki se bori proti očiščenju; ne čelu gverilcev (gibanja Occupy? Black Lives Matter?) je Dante Bishop (Edwin Hodge), ki je očitno pripravljen v boju proti očiščevalcem uporabljati njihove lastne metode. Dante, Joe, Leo in senatorka se povežejo v skupino, ki jo zaokroži še cestna bojevnica Laney (pardon, "La Pequeña Muerte"), ki v svojem provizoričnem rešilnem avtomobilu kroži po ulicah in ranjencem nudi prvo pomoč.

Seveda ni naključje, da so vsi borci proti očiščenju afro- ali hispanoameričani, medtem ko so ustanovni očetje beli, lepo negovani gospodje v tridelnih oblekah. V političnem diskurzu franšize ni ničesar diskretnega ali zgolj impliciranega: vojaške sile ustanovnih očetov so potetovirane s svastikami in okrancljane s konfederacijsko zastavo; eksplicitno je pojasnjeno, da je glavni cilj noči očiščenja bogatenje orožarskega lobija (NRA) in redčenje revnejših plasti družbe. "Morilski turisti", ki se v ZDA zgrinjajo prav za ta "praznik", orgiastično tulijo v burščini. Profil tipičnega očiščevalca (gorečega Trumpovega privrženca?) je jasno izrisan.

Nedvoumnost seveda ni sinonim za pronicljivost: tretje Očiščenje je točno takšno orgiastično naslajanje nad ekscesi in nasiljem, kot tisto, v katerega obtožujoče uperja svoj prst. Če sta bila prejšnja dva filma morda še nekakšno soočenje z našim kolektivnim idom, s temno platjo vsakega posameznika, ki razume, kako katarzično bi bilo včasih aplicirati starozavezno načelo o "zobu za zob" (ne pozabimo, da je bil Leo v prejšnjem filmu na svoji lastni morilski misiji očiščenja!), se zdi, da DeMonaco tokrat pred nami samo še razgrinja groteskni sprevod grozot in gravža, ki je morda vizualno presunljiv, a ne zmore več intimno nagovoriti naše vesti. Zašli smo v območje nasilja zaradi nasilja samega, ki razkriva eksploatacijsko jedro cele serije, jedro, ki je bilo v prvih delih veliko bolj premeteno zakamuflirano.

Še vedno učinkoviti so sanjski, počasni sprehodi kamere mimo zamaskiranih silhuet, maškar iz nočnih mor, ki strašijo po ulicah nočnega Washingtona - a direktor fotografije Jacques Jouffret se tokrat raje oz. večkrat poslužuje tresoče kamere iz roke in bližnjega posnetka, ki daje akciji prednost pred elementom groze.

Kar je na filmu še vedno privlačno, je preprosta briljanca osnovne, zdaj že tretjič ponovljene ideje. Vse drugo je samo dokaz, da scenaristom in producentom počasi zmanjkuje idej in da bi franšizi kazalo nameniti milostni strel, preden se dokončno izpoje v neštetih nadaljevanjih. Kar hoče biti visokoleteča politična satira, je samo še prenabuhla karikatura.

Ocena: -3; piše Ana Jurc