Odklikana se med grozljivkami uvršča nekam v podžanr "najdenih posnetkov", ki nas je v zadnjih letih bombardiral s sprva iznajdljivimi, nato pa vse bolj duhamornimi variacijami iste premise do te točke, da se nam zdaj obrača že ob sami misli na nov del Paranormalnega.

Kakor koli že, Odklikana hoče biti bistroumen, zeitgeistovsko relevanten film, ki se ukvarja z našo zelo realno obsedenostjo z napravicami, aplikacijami in družbenimi omrežji; v virtualnem svetu je zganjanje nasilja navsezadnje še lažje izvedljivo in težje izsledljivo kot v resničnem. Zdaj pa si predstavljajte še, da bi neka neoprijemljiva entiteta imela dostop do vsake vaše na telefon posnete gole fotografije, vsakega prešuštniškega SMS-a in vsakega opravljivega klepeta na Googlu ... in tukaj imamo opravka z mulci, ki niso ravno nedolžne srnice.

Osnovni zaplet se poslužuje klasičnega repertoarja žanra, obenem pa je, vsaj preden zajadramo v vode nadnaravnega in grotesknih smrti, popolnoma verjeten. Predzgodba: na YouTubu se pojavi posnetek z neke zabave, na kateri se je ena izmed srednješolk, Laura, do nezavesti napila in se znašla v precej zoprnem položaju. Po anonimni objavi na YouTubu se dekle spopada s plazom spletnega nasilništva in sramotenja; ko komentarjev, kot je "ubij se že enkrat", preprosto ne prenese več, to tudi naredi.

Približno leto dni pozneje štirje njeni nekdanji prijatelji nič hudega sluteč klepetajo po Skypu, ko se izkaže, da je z njimi tudi anonimni uporabnik, ki se ga ne da izklopiti. Laurin duh, ki je v imenu maščevanja prišel po njihove skalpe. (Film nam čisto prezgodaj potrdi, kdo je nema entiteta, in tako stopnjujočo se napetost zamenja za počasno korakanje proti neizbežnemu.)

Pričujoči film je, si predstavljam, sijajna antropološka dokumentacija najstnika v njegovem naravnem habitatu: na spletu. Gruzijski režiser Levan Gabriadze odlično ujame novodobni ekvivalent nekdanjega druženja v nakupovalnih središčih. Zdaj so po svojih domovih, pred računalniškimi zasloni, kjer rutinsko žonglirajo z videoklici, googlanjem, zasebnimi sporočili, Facebookom in seveda skupinskimi debatami na Skypu.

Glavni trik je namreč v tem, da zgodbo, ki poteka v realnem času, spremljamo zgolj in samo prek računalniškega zaslona ene izmed udeleženk klepeta, popularnega dekleta Blaire (Shelley Hennig). (Zgovorna podrobnost je, da si do konca filma ne boste zapomnili imen njegovih petih človeških, medsebojno zamenljivih protagonistov - pravi osrednji lik je namreč Skype.) Njene kolege vidimo samo kot lebdeče glave prek videoklepeta; zasebna sporočila, ki si jih istočasno izmenjuje s fantom (Moses Jacob Storm), lahko beremo ob strani. Z njo vred klikamo na posnetke na YouTubu, tudi na Laurin samomor, ki ga je očitno nekdo posnel s telefonom.

Gabriadze je pazil, da ne bi z ničimer porušil iluzije virtualnega sveta, v katerem smo - koncept gre celo tako daleč, da poslušamo samo glasbo, ki jo dekle izbere na svojem profilu na Spotifyju. Čeprav ta doslednost celo v filmu, ki je krajši od ure in pol, začne postajati rahlo monotona - težko je pač na zanimiv način kazati ljudi, kako tipkajo -, je jasno, da bi se brez nje cela premisa zgodbe sesedla v neprepričljivo traparijo. Je pa uporaba računalniškega zaslona seveda dvorezni meč: med gledalca in dogajanje avtomatično postavlja pregrado, ki onemogoči tisto neposredno vpletenost, zaradi katere med slasherji kričimo in grabimo soseda za roko. Tokrat gledalec v dogajanje ni vpleten, pač pa je samo njegov zunanji opazovalec. So pa kratki izbruhi nasilja, ko nam nenapovedano butnejo pred oči, učinkoviti in brezkompromisni.

Druga težava je v tem, da so vsi protagonisti, od prvega do zadnjega, ne samo nadležni, ampak tako moralno bankrotirani in brezvestni, da se gledalec njihovih krvavih smrti skorajda malce veseli. Dlje ko se igrajo tisto klasično igro priznanj "Nikoli še nisem ...", v katero jih prisili duh, lažje se je poistovetiti z Laurino maščevalno misijo. Hej, če bi bila zgodba povedana iz njene perspektive (ob tem na pamet pade Tarantinov Ubila bom Billa), bi bila junakinja, ne pa osrednji zlobec.

Ogled Odklikane je obvezen najbrž samo za ljubitelje nišnega horrorja (pod trideset let), ne pa nujno tudi za širše občinstvo. Težko si je predstavljati, da bi domislica sprožila poplavo sorodnih kopij - kdo si navsezadnje v kinu res želi na velikem platnu dve uri gledati izključno v zaslon, na las podoben tistemu, v katerega že tako ali tako strmi po šest ur na dan?

Ocena: 3; piše Ana Jurc