Okus po ljubezni, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Ritesha Batre, nas ne skuša ujeti na krilatico "ljubezen gre skozi želodec"; pod vsemi barvami in okusi tradicionalne indijske hrane, ki naprej poganja celotno peripetijo, je veliko bolj pretanjeno sporočilo o naravi odnosov, osamljenosti in odtujenosti velemestnega življenja. Ali, kot pripomni eden izmed protagonistov, "včasih te tudi napačen vlak lahko pripelje na pravo postajo".

Morda zanimiv podatek je, da je bil film Dabba (tako mu je naslov v izvirniku) prvotno zamišljen kot dokumentarec o neverjetnem mumbajskem sistemu dostave hrane: dostavljavci, dabbawalle, vsak dan na vozičkih, kolesih, vlakih in peš delavcem raznašajo do 200 tisoč kovinskih menažk (tiffinov), v katerih so še vedno topla kosila, ki so jim jih dopoldne pripravili doma; čeprav je vse skupaj prepuščeno zapletenemu kodnemu sistemu simbolov in barv (dostavljavci so namreč nepismeni), je odstotek napak presenetljivo majhen (menda se izgubi le ena pošiljka na štiri milijone). Mimogrede: še sreča, da je tovrstni sistem dostave hrane lasten samo Indiji, kajti čisto lahko bi si bilo predstavljati sluzavo ameriško adaptacijo à la Nicholas Sparks, ki bi nas zagotovo oropala zadržano odprtega konca, ki odlikuje izvirnik.

Ob omembi indijskega filma človek najprej pomisli na bollywoodsko romanco, a Okus po ljubezni je v resnici zelo premišljeno - in mednarodno - zastavljen projekt: pri filmu so kot producenti denimo sodelovali tudi Danis Tanović, Čedomir Kolar in Marc Baschet, njegov protagonist pa je v svetu trenutno najbrž najbolj prepoznavni indijski igralec Irfan Khan (Pijevo življenje, Revni milijonar). Namesto pisane eksplozije petja in plesa je tako nastala preprosta, "globalizirana" zgodba, ki je osvežujoče minimalistična in zadržana pri vsem, od uporabe barv pa do izraza čustev obeh protagonistov (pri tem seveda ne škodi, da je klasični Khanov izraz skoraj poosebljenje stoicizma).

Batra je svojo zgodbo o ljubezni "stare šole" (kdaj smo nazadnje na velikem platnu videli koga, ki v 21. stoletju piše pisma na roko?) zgradil iz vseh obveznih elementov: na eni strani je Saajan Fernandes (Irfan Khan) vsega naveličan, odljudni računovodja tik pred upokojitvijo, na drugi pa Ila (Nimrat Kaur), mlado in lepo dekle, ki se je vrglo v pripravo kulinaričnih mojstrovin, da bi tako vrnilo iskrico strasti v svoj zakon s hladnim, najverjetneje nezvestim možem (Nakul Vaid). Ker se ji kmalu posveti, da njeno z ljubeznijo pripravljeno menažko do čistega vsak dan pomaže nekdo drug (medtem ko njen mož dobiva Saajanovo kuhano cvetačo iz restavracije), kosilu nekega dne priloži kratko pisemce.

Čeprav Sajaan ni ravno pisemski casanova - njegova prva "zahvala" se glasi: Bilo je preslano -, pa neznanca pisemca počasi začneta uporabljati kot katalizator za svojo osamljenost in nostalgijo za lepšimi časi (precej pomenljiv je motiv neke ženske, ki jo je samotno življenje v ogromnem termitnjaku ljudi privedlo do samomora). Počasi se v ospredju izriše dilema okrog tega, ali naj se Ila, ki jo na moža vežeta hčerka in finančna varnost, in Sajaan, ki nikoli ni prebolel smrti svoje žene in ki je od Ile precej starejši, v živo sploh srečata.

Film je posejan s ščepci humorja, ki so včasih izjemno posrečeni (ko Ila poskuša dostavljavcu dopovedati, da se je zgodila nekakšna napaka, jo ta obvesti, da so sistem pohvalili celo strokovnjaki s Harvarda in da je torej nezmotljiv), drugod pa malo manj (Sajaanov odnos s preveč zavzetim in poskočnim naslednikom Aslamom (Navazudin Sidiki) je vsaj na začetku rahlo karikiran). Batra se spretno izogne sladkobnim klišejem, ki bi jih tovrstna zgodba lahko potegnila s seboj, in se raje posveti simboliki osamljenosti v natrpanem tramvaju in melanholičnim razmislekom o naravi staranja. Raje kot za konec, ki ga igralec hoče videti, se odloči za takega, ki je najbolj logičen za njegova protagonista.

Ocena: +4; piše Ana Jurc