In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev in nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej mogoče, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se začel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se za čuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu - ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je ne nazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, pridobila predvsem srbski značaj, saj je avtor - povsem upravičeno - izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t. i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica.

In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v drugih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska ... Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem preostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).