Na prvi pogled Potniki izpolnjujejo vse pogoje za popoln blockbuster: 110-milijonski proračun in znanstvenofantastična premisa, ki ponuja dovolj iztočnic za filozofsko nadgradnjo eksplozij. Na čelu projekta je Norvežan Morten Tyldum, ki je Igri imitacije (2014) pomagal do osmih oskarjevskih nominacij. In na koncu sta tu še obraza s plakata, Chris Pratt in Jennifer Lawrence, verjetno največji (in najdonosnejši) zvezdi svoje generacije. Kje se je torej vse skupaj sfižilo?

Če nočete vedeti ničesar o zapletu filma pred ogledom, ne berite naprej.

Jim Preston (Chris Pratt) je eden izmed 5.000 potnikov, ki na krovu plovila Avalon v globokem umetnem spancu preživljajo 120-letno pot v vesolje, kjer na nove priseljence z Zemlje čaka kolonija Domačija II. Scenarij Jona Spaihtsa (Prometej, Doctor Strange) je postavljen v prihodnost, kjer je kolonizacija vesolja donosen posel: naš protagonist je ujet v novodobnem suženjskem odnosu; v zameno za sedež na vesoljski ladji bo moral do konca življenja odplačevati dolg podjetju, ki ga je v novi svet poslalo (teh in podobno zanimivih vprašanj film nikoli zares ne načne). A tudi v tem futurističnem kontekstu je Jim, kot bomo izvedeli, možak stare šole, preprost mehanik, ki bi rad živel v svetu, kjer "se pokvarjene stvari popravijo, ne pa odvržejo". Tehnološki razvoj - in ne feminizem, ha! - je ubil tradicionalno moške vloge v družbi, implicirajo Potniki.

Vse skupaj se zaplete, ko se Jim iz svoje hibernacije zaradi tehnične napake zbudi 90 let prezgodaj. Prvih trideset minut filma, ki obetajo solidno znanstvenofantastično štreno, se počasi levi v vesoljsko različico Toma Hanksa v Brodolomu: dolga brada, odsoten pogled, samomorilske misli. Jim, ki edinega sogovornika najde v robotskem natakarju (Michael Sheen), se počasi sprijazni z dejstvom, da bo sam umrl v vesolju - dokler nekega dne med tisoči spečih sopotnikov ne naleti na lepotico, disneyjevsko poimenovano Auroro (Jennifer Lawrence). Nekaj dni še koleba, ali naj pokvari njeno hibernacijsko komoro in se tako reši samote (spet smo pred zanimivo etično dilemo, ki jo scenarij na hitro odslovi). Ker naša vesoljska romanca, kar film postane v drugi etapi, pač potrebuje protagonistko, je jasno, na katero stran se bo prevesila tehtnica.

Čeprav nimata razen budnega stanja naša protagonista ničesar skupnega, se - s pomočjo sentimentalne montaže, ki nas popelje skozi flirtanje, prvi zmenek in puritansko cenzurirane prizore seksa - seveda zaljubita. Da je "usodna ljubezen", ki smo ji domnevno priča, tako medla, v resnici nista kriva igralca - režiser Morten Tyldum njuno privlačnost obravnava na tako sterilen, okoren način, da na trenutke delujeta kot izložbeni lutki s prepletenimi udi. (Novinarki Aurori, ki sanja o tem, da bo v zgodovino zapisana kot prva pisateljica v vesolju, scenarij niti ne skuša dati kakega izrazitega značaja.) V kolikšni meri lahko gledalca sploh pritegne usoda junakov, katerih življenji pred Avalonom sta skrčeni na klišejsko enovrstičnico? Par postaneta predvsem zato, ker se je Jim odločil, da bosta par, in v ta namen vnaprej voajersko preučil svojo "žrtev" (čeprav narekovaji v resnici niso potrebni). Romantiziranje tovrstne zveze in stockholmskega sindroma pa je milo rečeno problematično.

Film je natrpan tudi s cenenimi "rešitvami" lukenj v zgodbi: mehanik zna z levo roko pokvariti hibernacijsko komoro, ne more pa je tudi popraviti? Na celem - orjaškem - plovilu je ena sama medicinska komora, ki diagnosticira in zdravi bolnike? Androidni natakar Arthur je očitno prisoten samo zato, da v ključnem trenutku z nediskretnostjo požene zgodbo naprej. S podobnim razlogom nekje na sredi filma za približno četrt ure iz kome zbudimo celo Lawrencea Fishburna.

Film ima tako po vizualni kot po glasbeni plati (podlago je zložil Thomas Newman) izjemno moč: prizor bazena v breztežnem stanju je resnično dih jemajoč. Očitno je, da je hotel biti inteligenten znanstvenofantastični film z zanimivo premiso, nekaj podobnega, kot je predlani uspelo Ex Machini (2015, r. Alex Garland). A v resnici se že zelo plitko pod površjem etičnih vprašanj skriva skrajno plehek film, križanec med Trnuljčico, Gravitacijo in Titanikom v vesolju, ki idealizira koncept ženske, katere edina funkcija je utelešenje sebične moške fantazije. Če Tyldum na to šovinistično premiso ne bi skušal stlačiti romantične pentlje, bi mu bilo lažje oprostiti nerazdelana osrednja lika in nelogičnosti v zgodbi.

Ocena: -3; piše Ana Jurc