M. Night Shyamalan je tisti režiser, ki se ga po navadi najraje popredalčka kot "mojstra končnega obrata". Indijsko-ameriški avtor konstruira pripovedi, ki se opirajo na počasno doziranje informacij, obenem pa ne služijo samo temu, da vse do končnega razkritja "zavajajo" gledalca. Drugače povedano: bi bil konec Šestega čuta res učinkovit, če ne bi bil tematska nadgradnja (ne pa samo subvertiranje) celotne predhodne zgodbe? Tudi Razcepljenemu boste delali krivico, če čakate zgolj na to, kar se razkrije v zadnjem prizoru filma in kar v resnici ni nič več kot režiserjev pomežik ljubiteljem njegovega opusa.

Shyamalanova značilna osredotočenost na zgodbo je očitna tudi v novem, več kot solidnem izdelku. Na prvi pogled je zaplet skoraj shematično preprost: Kevin (James McAvoy) v prvih desetih minutah Razcepljenega ugrabi tri mlada dekleta, prijateljici Claire (Haley Lu Richardson) in Marcio (Jessica Sula) ter avtsajderko Casey (Anya Taylor-Joy). Čeprav dekleta niso tipične kričeče avše iz grozljivk, Claire in Marcia na dogajanje nimata kakega silnega vpliva (je pa Richardsonova duhovita kot pretirano samozavestna gimnazijka, ki je prepričana, da si bo po polletnem tečaju karateja lahko zbrcala pot na prostost). Anya Taylor-Joy izstopa kot Casey, introvertirana samotarka, edina, ki premore dovolj potrpljenja in preračunljivosti, da bi jih morda lahko spravila iz zagate. Iz spominskih prebliskov razberemo travmatično epizodo iz njenega otroštva, zaradi katere se je obsodila na status izobčenke. Trpeče duše, nam dopoveduje Shyamalan, premorejo globino, ki je navadnim smrtnikom nedostopna.

Posebno omembo si zasluži direktor fotografije Michael Giulakis (Zlo za petami), ki nas z zanimivo rabo perspektiv vodi po Kevinovi temnici; tudi po uri in pol temni hodniki njegovega domovanja ostajajo fascinantni, vizualna ponazoritev protagonistove zapletene psihe. Večino časa vidimo samo, kar nam Shyamalan pusti videti s perspektive katere izmed treh ujetnic, kar pomaga vzdrževati klavstrofobijo in napeto vzdušje.

Če nočete vedeti ničesar o nadaljnjem zapletu filma, ne berite naprej.

Podrobnosti v povezavi s Kevinovo "disasociativno motnjo osebnosti" - možak ima kar 23 osebnosti, ki so popolnoma ločene druga od druge - izluščimo iz njegovih pogovorov s terapevtko, dr. Fletcher (Betty Buckley), ki naj bi nas prepričala, da je vse skupaj akademsko kredibilno. ("Je disasociativna motnja naš stik s tistim, kar imenujemo Neznano?" V scenariju res ne manjka visokoleteče retorike.) Kevinova motnja je posledica nesrečnega otroštva: ker ga je nasilna mama maltretirala zaradi nereda, se je naučil "skriti" za lik hladnega Dennisa, silaka z obsesivno-kompulzivno motnjo. "Bil si pač potreben," Dennisu na dušo popiha dr. Fletcherjeva. Obstajajo tudi prijaznejše osebnosti. Modni guru Barry, učeni Orwell, diabetičarka Jade in drugi se skupaj trudijo, da neprijetni Dennis (ki ima tudi pedofilska nagnjenja) in diktatorska Patricia ne bi dokončno prevzela oblasti nad Kevinom. "Negativca" bi namreč rada utrla pot 24. osebnosti, domnevno izmišljeni "zveri", ki se hrani z mesom nedolžnih deklet.

Ker vsaka drama potrebuje tretje dejanje, je jasno, da se bo Zver pojavila, in to v sekvenci, ki se očitno spogleduje s filmi o superjunakih. (Zdi se, da je bila taka "marvelovska" obdelava Shyamalanova zavestna odločitev, kar bo dobilo potrditev v sklepnem epilogu.) Poleg mišic so glavno orožje polgolega antagonista nietzschejansko ocvetličene izjave, kot je "samo prek bolečine bomo dosegli resnično veličino".

Znova velja poudariti, da so bile napovedi "končnega preobrata" pretirane. Shyamalan je spisal tako linearno zgodbo, da je mogoče že to samo po sebi neke vrste uzurpacija pričakovanj: namigi, ki jih dobimo v uvodu, dobijo v tretjem dejanju logično nadgradnjo. Eden izmed redkih avtorjevih filmov, katerega gledanje ni tekma s časom, komu bo uspelo razvozlati sklepno razkritje, preden ga razkrije režiser.

Pod črto pa je Razcepljen film, ki je trdno zasidran na plečih Jamesa McAvoya; brez njegovega izjemnega igralskega vložka vsi drugi elementi preprosto ne bi funkcionirali. Redko je videti igralca, ki je tako stoodstotno predan vlogi, pa obenem ni videti, kot da se v njej napreza. Kombinacija McAvoyeve karizme in sposobnosti za gladko prehajanje med vlogami premosti tudi segmente, v katerih je zgodba privlečena za lase in stripovsko karikirana. Že mogoče, da se bo Razcepljen uradno katalogiziral kot "Shyamalanova vrnitev v formo", a v resnici je film Jamesa McAvoya. Ob tem je sicer treba omeniti, kako problematična je interpretacija osebnostne motnje kot "naslednje stopničke v človeški evoluciji". Nič manj sporna ni teza, da je lahko samo globoko osebnostno poškodovan posameznik vreden nasprotnik motenemu zločincu. Film s konstantnim vračanjem k pridigarski retoriki in mitološkim aluzijam ne more skriti, da se jemlje popolnoma resno - zaradi česar ga mi ne moremo.

Vseeno pa je Razcepljen na trenutke silno zanimiva, konceptualna srhljivka, ki se z majhno igralsko zasedbo in zelo omejenim naborom lokacij približuje izčiščenosti odrske predstave. Vsekakor bolj sugestivno in osebno od bombastičnih studijskih projektov, ki so pustili madež na srednji etapi režiserjeve kariere. Morda lahko po predlanski grozljivki Obisk in zdaj še Razcepljenem počasi res začnemo govoriti o "vrnitvi" M. Nighta Shyamalana ... Vseeno odsvetujemo film Razcepljen 2, čeprav si režiser zanj očitno pušča priprta vrata.

Ocena: -4; piše Ana Jurc