Razgibano življenje samskih je ohlapno zasnovano na romanu Liz Tucillo, pisateljice, ki najbrž ve nekaj malega o konceptu štirih samskih žensk na Manhattnu, ki krmarijo po džungli urbanega življenja. Drugače povedano, bila je ena izmed urednikov scenaristične ekipe pri seriji Seks v mestu. A formula, ki se je v epizodnem formatu HBO-jeve kultne serije obnesla, v skoraj dveurnem celovečercu ne deluje enako: rdeča nit zgodbe razpada na serijo nepovezanih epizod, natrpanih z epizodnimi, površno izrisanimi značaji. Po ogledu Razgibanega življenja samskih se bo marsikomu kolcalo po zlatih časih novodobne romantične komedije, ko so imeli filmi tipa Ko je Harry srečal Sally in Romanca v Seattlu še srce in dušo.

V uvodni epizodi naša protagonistka, sveža diplomantka Alice (Dakota Johnson) svojega fanta načevlja, ker ni bila še nikoli samska in bi rada videla, kaj vse ji svet ponuja, preden se bo - tako si vsaj predstavlja - dokončno vrnila v Samov (Nicholas Braun) objem. Premisa ni ravno revolucionarna ali pogumna, je pa izhodišče za potencialno solidno komedijo o mladi ženski, ki se mora naučiti, da si lahko srečna in izpopolnjena tudi zunaj okvirov tradicionalne romantične zveze. Morda bi se dalo povedati celo kaj o tem, da tudi ženske lahko neobvezno spijo z moškimi, so z njimi celo prijateljice, pa nočejo poroke in otrok? (Oh, kje, nikar tako napredno!)

V pisarniško službo, ki jo bomo omenili samo enkrat na začetku in potem nikoli več, Alice očitno hodi samo zato, da tam lahko spozna svojo novo pribočnico Robin (Rebel Wilson v vlogi ... Rebel Wilson), neapologetično razvratno dekle, ki se ne pusti omalovaževati niti na račun svoje seksualnosti niti svoje postave. Njen prekipevajoči značaj je v resnici edini, ki ne sledi generičnemu kalupu romantične komedije - a namesto da bi izvedeli več o njej, jo režiser Christian Ditter potisne ob stran in v film stlači množico nezanimivih drugih likov; Robin se vrne šele v zadnji četrtini filma, ko smo za vse skupaj, roko na srce, že izgubili zanimanje.

Alice se v New Yorku zaplete s serijo moških, s katerimi ne bomo izgubljali časa (ker jih tudi film ne); začasno se vseli k svoji sestri, ambiciozni in uspešni ginekologinji Meg (Leslie Mann), ki je zadovoljna v svoji karieri in si ne želi otroka - dokler seveda tudi nje nekega dne ne zbudi (očitno) neizogibna biološka ura in se na vrat na nos odloči zanositi. Šele pozneje tudi ona spozna potencialnega fanta Kena (Jake Lacy); njun odnos ni sicer izrisan nič bolje kot vsi preostali v zgodbi, a je med igralcema vsaj za ščepec resnične kemije. To je več, kot lahko rečemo za kateri koli prizor z Dakoto Johnson, ki je očitno prevzela prestol med omlednimi, pozabljivimi prvoosebnimi naratorkami "filmov za ženske".

Prav tako v New Yorku - in slučajno v istem lokalu kot naše junakinje - čas prebija tudi Lucy (Alison Brie), nevrotična obsedenka z nadzorom, ki se v lovu na g. Pravega vpiše na vse obstoječe spletne strani za zmenkarjenje. Lucy pri tem ne deluje kot romantična idealistka, ki skuša najti ljubezen v svetu novodobnega parčkanja prek aplikacij, pač pa kot histerična avša, ki se vsakega novega moškega v trenutku oklene z vsemi štirimi (kajti samske ženske so očitno neuravnovešene pošasti). Nikoli se ne razjasni, zakaj je lik Lucy v filmu sploh potreben in kakšno zvezo ima z osnovno zgodbo.

Pogled skozi kamero direktorja fotografije Christiana Reina pričara klasično "spoliran", sijoč New York, kakršnega poznamo iz popkulture (vključno s klasično, estetsko zasneženo božično kuliso). Režijski pristop ne stremi k naturalistični - ali vsaj realistični - upodobitvi velemesta, uspe pa z različnimi prijemi ujeti tempo in energijo mesta, ki nikoli ne spi.

Razgibano življenje samskih ima zelo jasno razvidno avro filma, ki skuša razbijati klišeje in pravila žanra romantične komedije, a scenaristom (Abby Kohn, Marc Silverstein in Dana Fox) v končni fazi zmanjka zaleta za veliki met. Dva od teh treh scenaristov sta sodelovala tudi pri sladkobni, z zvezdniki natrpani komediji Valentinovo - in to se pozna. Seveda pa v tej antiklimaktični interpretaciji niso osamljeni. Še celo Razuzdanko, ena najodmevnejših komedij lanskega leta, je večna provokatorka Amy Schumer na čelu zašpilila z "moralnim opažanjem", da je konstantno žuranje simptom globlje notranje stiske in svojo protagonistko sparčkala z idealnim moškim.

Na deklarativni ravni film poje slavospeve srečnemu samskemu stanu, a so ti tako medli in neprepričljivi, da nas mora junakinja v sklepnih prizorih še v posneti pripovedi prepričevati, kako prav se je vse razpletlo. Ženske, ki naj bi v zadnjem dejanju našle svoje lastne identitete, se pred tem skoraj dve uri definirajo zgolj in samo po odnosih z moškimi v njihovih življenjih. Naj bo ženska še tako uspešna v karieri, obdana s prijatelji in občasnimi spolnimi partnerji, resnično izpopolnjenost bo našla šele, ko ji pot prekriža tisti pravi. Razgibano življenje samskih, torej ... ampak samo kot začasna rešitev.

Ocena: -3; piše: Ana Jurc