A Rogue One na srečo ni samo generična izpolnitev naših najskromnejših pričakovanj: svojo vitalnost in žar najde prav v odmiku od spon osrednje franšize.

Pred nami je preddel četrtega dela, ki je v resnici prvi del Vojne zvezd, obenem pa Rogue One ni preddel "uradnih" treh preddelov – že umestitev filma na časovno premico v "galaksiji daleč, daleč stran" je dovolj zapletena, da je človek lahko upravičeno skeptičen do celotne ideje. (Vesti o dodatnih snemanjih in popravkih v poprodukciji niso pomagale.) Mar ni nova, lani začeta trilogija dovolj za potešitev vseh naših neizživetih jedijevskih fantazij, vsi nadaljnji odvodi in slepi rokavi pa le cinično hlastanje za dobičkom, lažje primerljivi z licenčnimi igračami in videoigrami kot s filmi, s katerimi se je vse začelo? Pa vendar, upanje ostaja.

Čeprav je v podrejeno vlogo odrinjen s podnaslovom Zgodba vojne zvezd, je Rogue One prvi film v franšizi, ki kaže vsaj rahlo težnjo k samostojnosti: svojo moč črpa iz dejanj posameznikov, ne kolektiva. V tem pogledu je neprimerljivo manj nostalgičen in servilen v odnosu do pričakovanj oboževalcev, čeprav jih seveda ne upa popolnoma zanemarjati (nazoren primer: v novo, izvirno glasbeno podlago Michaela Giacchinoja je zelo nasilno vrinjen slavni Imperial Death March, kot da Darth Vader brez te spremljave ne bi bil dovolj znana ali grozeča pojava. Ali pa so se pri Disneyju pokesali, da prvič v zgodovini za nalogo niso vpoklicali Johna Williamsa).

Največji adut scenarija, ki ga podpisujeta Chris Weitz in Tony Gilroy, je v tem, da mu ni treba prenašati bremena pričakovanj, pod katerim je navigiral Milenijski sokol v lanski Epizodi VII. Rogue One je živahnejši, fleksibilnejši, v mnogo pogledih drznejši film od prejšnjega. S pokrajino franšize se zlije popolnoma naravno, obenem pa vsaj delno raziskuje nove narativne možnosti. V resnici si upa več, kot je bilo od korporativne megapošasti realistično pričakovati.

Rogue One se poda tja, kamor si trilogija preddelov ni upala: če se je George Lucas eskapistično poigraval s pravljičnimi svetovi in risankastimi liki (le kdo se ne spomni Jar Jar Binksa?), Edwardsa bolj zanima zlovešča slutnja katastrofe, ki se izrisuje na obzorju in jo ima gledalec ves čas v zavesti.

Če nočete izvedeti res ničesar o vsebini filma, pred ogledom ne berite naprej.

Najbrž ne razkrijem preveč, če povem, da je Rogue One zgodba o skupini upornikov, ki mora Imperiju ukrasti načrte za Zvezdo smrti – da jim bo to uspelo, vemo, ker je imela princesa Leia načrt v rokah v uvodnem prizoru Novega upanja (1977). Lucasov film je te upornike bežno omenil in Rogue One zdaj iz enega samega stavka iztisne bolj ali manj samostojno novo poglavje. Še več, mimogrede pojasni logični lapsus prvega filma in ga tako štirideset let pozneje celo v retrospektivi nadgradi.

Britanec Gareth Edwards, ki po nenavdahnjenem rebootu Godzille (2014) ni obetal veliko, poskrbi za več kot soliden tempo peripetije, čeprav dogajanje ni povsem pregledno. Na trenutke je težko slediti vrtoglavim preskokom med planeti, saj je galaksija po novem geopolitično veliko bolj razgibana kot prej. Zmedo odtehtajo dih jemajoči razgledi na nove svetove, kakršen je Jedha, multikulturno zatočišče nasprotnikov režima.

Novi junaki v dogajanje vstopajo prek akcije, z minimalno ekspozicijo in brez razpredanja njihovih individualnih predzgodb. Odločitev za raznoliko paleto likov, zaradi katere ameriška alt-desnica celo poziva k bojkotu filma, se je obrestovala. Jiang Wen in Donnie Yen imata sijajen raport kot mojstra borilnih veščin v tesnem stiku s Silo; Felicity Jones je po Daisy Ridley še en dobrodošel dodatek k vse večjemu naboru močnih junakinj v Vojni zvezd, Diego Luna kot moralno razklan borec Odpora pa je nov tip ranljivejšega, bolj dvoumnega protagonista. Pika na i je K-2SO (Alan Tudyk), prvi resnično duhoviti – in ne pootročeno bebasti – droid v celi franšizi.

Osrednja os različnih dogajalnih niti je gverilka Jyn Erso (Jones), katere poti se križajo z Zvezo odpornikov; kmalu ugotovi, da je prav ona vezni člen med militantnimi skrajneži odpora, ki jih vodi Saw Guerrera (Forrest Whitaker) na eni strani in grozljivo mašinerijo Imperija na drugi. Glavni arhitekt nastajajočega orožja za masovno uničenje, Zvezde smrti, je namreč njen oče Galen Erso (Mads Mikkelsen), oppenheimerjevska figura, ki že desetletja pod prisilo dela za Temno stran.

"Dobri fantje", ki morajo ukrasti načrte, prvič v zgodovini Vojne zvezd niso samo dobričine (Luke Skywalker) ali, v "najslabšem" primeru, simpatični prestopniki (Han Solo), pač pa z vseh vetrov nametana tolpa vohunov, saboterjev in celo morilcev, ki si v imenu višjega cilja ne bojijo umazati rok. Rogue One je prvi film, ki se resno vpraša, kako visoka je lahko cena boja za ideale. Demistifikacija koncepta "junaka" Rogue One ločuje od črno-bele ideologije izvirne trilogije in film zasidra v moralno sivino 21. stoletja.

Agresivno oglaševana vrnitev Dartha Vaderja je omejena na pičle tri prizore. Hropeči antagonist je še vedno močna prezenca, a v Rogue One je njegov lik bolj scenaristična obveza kot intergralni del zgodbe. Z vlogo zlobca se na bolj zanimiv način pozabava Ben Mendelsohn, najbolj fascinantna (in srhljiva) pa je seveda vrnitev admirala Tarkina, predvsem zato, ker vemo, da je Peter Cushing mrtev že dvajset let (njegovo pojavo so v popropdukciji rekonstruirali iz starih posnetkov - poteza, ki se bo verjetno izkazala za bolj kontroverzno, kot bi bila preprosta zamenjava igralca. Po mojem mnenju gre celo za etično sporno odločitev. Predstavljajte si samo vse mogoče implikacije tega trenda.)

Rogue One, ki ni kategorično zavezan spodkopavanju dihotomije tema-svetloba, na kateri sloni franšiza, ima še celo vrsto drugih pomanjkljivosti. Zanimivi junaki ne dobijo dovolj razmaha, zlikovec pa je nenavdušujoče recikliran iz izvirne trilogije. A vseeno novi film preostalih sedem prekaša tam, kjer šteje: ker ima začetek, sredino in konec, premore pripovedno integriteto, kakršne v zraku obviseli zaključki nikoli ne morejo imeti.

S poetičnim koncem, ki veličastno požge vse mostove za seboj, se Rogue One upira generični, megalomanski mašineriji, ki mu je dala življenje. In navsezadnje pokaže še, da je Novo upanje lahko zraslo samo na pogorišču trupel in sesutih idealov.

Ocena: +4, piše Ana Jurc