Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov morda ne prinaša nobene vsebinske ali tehnične revolucije na področju animiranih celovečercev, je pa bolj inteligenten primerek poletnega razvedrila od večine stripovskih blockbusterjev.

Največja napaka Skrivnega življenja hišnih ljubljenčkov: da protagonist filma ni Kepca (Kevin Hart), srčkan majhen zajček, ki pod svojim puhastim kožuščkom prekipeva od razrednega besa in je na čelu anarhistične tolpe zavrženih ljubljenčkov (kuščarjev, kač in nič-več-miniaturnih pujsov), ki skuša porušiti hegemonijo človeka nad živalmi. Roko na srce, udomačene kreature mu ne sežejo do kolen. (Je preveč za lase privlečeno, če v njem vidimo referenco na poblaznelega morilskega zajčka iz klasike Monty Python in sveti gral?)

Protagonist mora biti veliko bolj benigen: Max (Louis C. K.), zvest, a rahlo dolgočasen terierček, bi težko bil bolj zadovoljen z udobnim življenjem; z lastnico Katie (Ellie Kemper) sta "duši dvojčici", nam pove. Zato je toliko bolj zgrožen, ko Katie domov privleče novega družinskega člana, orjaškega kosmatega mešanca Duka (Eric Stonestreet), in tako poruši njuno družinsko idilo. Med novima sostanovalcema se seveda takoj vname rivalstvo, in ko padeta v roke mestnemu redarstvu, se začne njuna odisejada iz Brooklyna nazaj v Katiejin objem. Ko preostali kosmati in pernati prebivalci njunega bloka končno opazijo, da sta se Max in Duke vdrla v tla, hitro sestavijo reševalno ekipo, ki jo vodi v Maxa na skrivaj zaljubljena pomeranka Gidget (Jenny Slate).

Pravzaprav je škoda, da si režiserja Yarrow Cheney in Chris Renaud nista upala staviti na to, da bodo gledalce dovolj zabavale "male" zgodbe vsakdanjih trivialnosti, v katere se zapletajo naši junaki. V resnici so tišji trenutki tisti, v katerih se skriva srce zgodbe. Daleč najboljši del filma je prva tretjina, posejana z vizualnimi gegi, ki pa ste jih večinoma že videli v napovedniku. Kasnejši akcijski prizori pregonov (in tovornjaka, ki visi z brooklynskega mostu) so le bombastičnost, opičenje velikih blockbusterjev, ki jih že tako ali tako vidimo preveč.

Kinetična sila v Skrivnem življenju zasenči vsako resnejšo introspekcijo in sentimentalne uvide. Po drugi plati pa: nikjer ne piše, da morajo vse animacije ubirati saharinaste, razčustvovane strune. Anarhija je včasih bolj osvežujoča od nežnega moraliziranja v slogu Iskanja pozabljive Dory.

Filmu bi lahko očitali tudi to, da se osnovna premisa scenarija, pod katerega sta podpisana Ken Daurio in Cinco Paul, (preveč) spogleduje s Svetom igrač (raziskovanje nevidnega sveta, ki se skriva naravnost pred našimi nosovi - le da tokrat to niso igrače, ampak živali, ki se z ljudmi pogovarjajo, oni pa slišijo le bevskanje in mijavkanje).

Po vizualni plati izdelek na prvi pogled ne odstopa od vse bolj generičnega videza vseh hollywoodskih studijskih animacij, a ima določen šarm, ki človeku počasi prirase k srcu: bunkasta telesa protagonistov premorejo eleganco v gibih, ki pri tovrstnih filmih ni samoumevna (še posebej izstopa prizor z jazbečarjem, ki mora svoje dolgo telo stlačiti po požarnih stopnicah). Kulisa New Yorka je animirana kot zabaviščni park, v katerem se skriva nepregledna množica dogodivščin: stolpnice se dvigajo visoko v nebo, kanalizacija prekipava od življenja in celo slepe uličice so lahko kulisa za divjo koreografijo tolpe potepuških mačk.

Glasovno najbolj izstopa hiperaktivno gobezdanje Kevina Harta v vlogi Kepce, a v resnici tudi vsi glasovni igralci v stranskih vlogah naredijo veliko s kratko minutažo, ki jo dobijo njihovi liki. Slovenske sinhronizacije ne morem komentirati, ker sem si ogledala različico s podnapisi, lahko pa naštejem slovenske sinhronizatorje. To so Jernej Kuntner (Duke), Jure Mastnak (Maks), Lena Hribar (Chloe), Grega Skočir (Ozon), Tjaša Železnik (Katie), Vid Valič (Tiberij), Marjan Bunič (Ata), Jose Nzobandora (Kepca) in Andrej Murenc (Mel).

Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov je šele peti celovečerec produkcijskega podjetja Illumination Entertainment, ki se še ni prikopal do statusa svete krave, ki ga pripisujemo Pixarju; znani so predvsem po franšizi Jaz, baraba in njenem spin-offu Minioni. In očitno hočejo, da se tega tudi zavedamo: film nas skuša na vse pretege spomniti na svoje "sorodstvo" z blebetajočimi malimi bombončki TicTac: od tega, da ima celovečerec dejansko kratek predfilm o minionih, do miniona v logotipu podjetja in celo tega, da se eden od stranskih likov v SŽHL pojavi v kostumu rumene nadloge. A potenciala za viralnost minionov naši protagonisti žal (še) ne premorejo. Obetajo pa dovolj, da bi si naslednje poletje z veseljem ogledala nadaljevanje Skrivnega življenja; morda si bodo takrat privoščili tokrat le nakazani kaos.

Ocena: 4; piše Ana Jurc