Tokrat se je zahtevne naloge lotil ameriški scenarist in režiser Billy Ray, ki se je po gradivo ozrl k odlični istoimenski argentinski kriminalni drami, tudi dobitnici tujejezičnega oskarja leta 2010, in rezultat je žal precej povprečen. Medtem ko izvirnik režiserja Juana Joseja Campanelle odlikujejo spretno krmarjenje med preteklostjo in sedanjostjo, ponekod zabrisano prehajanje med resnico in domišljijo ter neverjetno pristna kemija med glavnima igralcema, se tej ameriški različici pravzaprav ni posrečilo ujeti nič od tega.

Zgodba, ki se od izvirne sicer nekoliko razlikuje, je okleščena na že stokrat videno preiskavo nekega umora, ki se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vleče že več kot desetletje in vsem vpletenim onemogoča, da bi normalno zaživeli. V pripoved so skoraj na silo uvrščeni nekateri prizori, misli in domislice, ki so v argentinski različici delovali skorajda antologijsko, tu pa izzvenijo nenaravno in prazno, o kakršni koli romantični povezavi med glavnima protagonistoma, ki ju igrata vse bolj izumetničena Nicole Kidman in že kar pretirano trpeči Chiwetel Ejiofor, pa tako in tako sploh ni mogoče govoriti.

Edino, kar je še kar posrečeno, je Julia Roberts, ki v nasprotju s stanovsko kolegico stavi več na igro kot na lep videz in gledalcu postreže s prepričljivo upodobitvijo matere kriminalistke, ki nekega dne med preiskavo umora naleti na truplo lastne hčere ...

Za film, kot je nova različica Skrivnosti njihovih oči, bi bilo verjetno bolje, če bi se ga lotili kot popolnoma novega projekta, ki bi se lahko prepustil toku lastne zgodbe, neomejen in neobremenjen z nečim že videnim, kar je tako in tako nemogoče poustvariti. Za dober film samo dobre ideje pač niso dovolj – včasih je veliko pomembnejše, kako se do njih pride. In 'nove' Skrivnosti njihovih oči te poti preprosto niso našle.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).