Florence Foster Jenkins je bila premožna pripadnica newyorške izbrane družbe, mecenka umetnikov in fina dama, ki pa si je delala silne utvare o prefinjenosti svojega soprana - čeprav je ta v resnici zvenel kot zavijanje trpinčene živali.

Biografska drama Stephena Frearsa, ki se je z glasbeno biografijo spogledoval že v drami Gospa Henderson predstavlja (2005), še eni zgodbi o ekscentrični mecenki glasbenega sveta, v kinematografe prihaja samo leto dni po francoskem filmu Marguerite (r. Xavier Gianolli, 2015), ki je bil bolj ali manj življenjska zgodba Florence Jenkins, le prestavljena v Pariz dvajsetih let prejšnjega stoletja. (Film je med drugim prinesel cezarja za najboljšo vlogo igralki Catherine Frot).

Frears - ne brez razumevanja - razgalja hipokrizijo časa, v katerem je živela: ker so petičneži potrebovali njene zveze, poznanstva in denar, so tudi nekateri največji glasbeniki požrli svoj ponos in se v javnosti pretvarjali, da ne opazijo Florencine razglašenosti, na zasebnih zabavah pa ji brez sramu lagali v obraz. Sramota Florence Jenkins bi morda ostala zamejena v ozkem krogu, če ji ne bi zvezdniški status stopil v glavo - sklenila je "v dobrodelne namene" nastopiti v slovitem Carnegie Hallu, pred občinstvom, ki se ga pač ni dalo selektivno sestaviti. Kako se je to izšlo, je osrednji zaplet Slavno neslavne Florence.

Lahko o igralskem razponu Meryl Streep na tem mestu sploh še napišemo kaj novega? 67-letni divi ni treba več dokazovati, da si lahko podredi tako rekoč kakršno koli vlogo in žanr; obenem je ena redkih igralk, ki tudi po vstopu v zrela leta še dobiva zanimive vloge - in je še vedno tisto ime, ki "nosi" celoten film. Če je bil njen tip emitiranja dolgo sinonim za resne drame, pa se je sama vedno hotela dokazati tudi kot suverena komična igralka, na primer v Zemeckisovi komediji Smrt ji lepo pristoji (1992) in pozneje precej odmevno v trapastem muzikalu Mamma Mia! (2008). Tudi v vlogo Florence Jenkins se vrže z neverjetnim zanosom - a šele ko v odjavni špici slišimo posnetke resnične Florence, postane jasno, da je zavijanje Streepove natančno naštudirana imitacija, ne pa improvizirano karikiranje. Hugh Grant je petnajst let mlajši St. Clair Bayfield, pevkin mož, asistent in največji oboževalec: njegova vloga, odigrana brez kančka sarkazma, je iskreno ganljiva.

Roko na srce: v resnici je presenetljivo, koliko kemije pred kamero premore nenavadni par v srčiki zgodbe; Grant in Streepova pričarata duha globoke medsebojne ljubezni in spoštovanja, pri tem pa ne izgubita posluha za lahkotni ton filma. Grant, nekoč davno "kralj" štorastih Angležev v romantičnih komedijah (prestolu se je odpovedal tudi s tem, da ni hotel imeti nobenega opravka z aktualnim Dojenčkom Bridget Jones), ni nič manj posrečen v prizorih s Simonom Helbergom v vlogi prestrašenega koncertnega pianista Cosmeja McMoona, ki je Florence spremljal na njenih nastopih.

Elegantni in samozavestni režiji Stephena Frearsa parirata detajlirana scenografija, ki nas z razkošjem detajlov preseli med newyorško družbeno smetano štiridesetih let prejšnjega stoletja, in pa glasbena podlaga Alexandra Desplata, harmonična protiutež Florencinemu cviljenju. Scenarij Nicholasa Martina ne skriva naklonjenosti do vseh svojih likov - do te mere, da celo njihovo samozaverovanost, razvajenost in ne prav plemenito vedenje (na primer Bayfieldovo zunajzakonsko zvezo) vidi skozi rožnata očala. A prav ta nežna sentimentalnost je pogoj, da se lahko smejimo Florencinim zgrešenim pevskim poskusom, ne pa tudi njej sami.

Bolj kot zvestoba zgodovinskim dogodkom in biografskim detajlom Frearsa seveda zanima komedija in te v razglašenih učnih urah Florence Jenkins absolutno ne manjka. Njeno masakriranje Verdija in Straussa se stopnjuje proti "slavnemu" koncertu v dvorani Carnegie leta 1944 (le nekaj mesecev pred njeno smrtjo), za katerega je Florence že tedne pred dogodkom razprodala vse vstopnice, kritika pa ga je nato v svojih zapisih zmrcvarila. Zgodbeni lok je skrajno preprost, a v Frearsovih rokah ponavljanje ene in iste "šale" (Florencinih pevskih nastopov) ne izgubi moči, pač pa stopnjuje čustveno moč pripovedi.

Zgodba Florence Foster Jenkins je seveda moraliteta o tem, da je treba vztrajati in svojim sanjam slediti za vsako ceno, tudi kadar okoliščine morda njihovi uresničitvi niso naklonjene (ali pa so te sanje celo zunaj dometa naših sposobnosti).

Slavno neslavno Florence je lahko odpisati kot sentimentalno melodramo, a osrednja parabola o osvobajanju iz spon ambicij in perfekcionizma je za naše čase presenetljivo osvežujoča. "Ljudje bodo morda rekli, da nisem znala peti - nihče pa ne bo mogel reči, da nisem pela": že dolgo ni bilo filma, ki bi v enem stavku tako dobro povzel bistvo svojega protagonista. Gotovo ena najbolj iskrenih hvalnic (pod)povprečnosti, kar jih premore sodobna kinematografija.

Ocena: +4, piše Ana Jurc