Razbrazdani obraz Seana Penna, ki je tudi producent celotnega projekta, je v Strelcu zemljevid starih obžalovanj: nekdanjega plačanca njegova temna preteklost in dejanja preganjajo še po desetih letih. Takrat je namreč v Kongu po naročilu neznanega klienta likvidiral visokega državnega uradnika, kar je državo potisnilo še globlje v kaos političnih in družbenih nemirov. Čeprav je bil v afriški državi nastanjen s svojim dekletom, zdravnico Annie (Jasmine Trinca), se mora Jim po opravljenem atentatu vdreti v zemljo, brez slovesa izginiti s celine in svoje staro življenje pustiti za seboj.

Preskok v sedanjost: Jim se vesolju za svoje stare grehe odkupuje z urejanjem dostopnosti pitne vode v kongovskih vaseh. Človek dobi vtis, da so splošne omembe humanitarnih naporov in političnih kriz v Afriki v scenarij natrosene zato, da laskajo Pennovi samopodobi svetovljanskega filantropa. Veliko je omenjanja krize v Demokratični republiki Kongo, ampak nikoli o njej ne izvemo ničesar vsebinskega. Pa je to še veliko lažje prebaviti kot Pennovo drugo nečimrno afektacijo: naš "Jim" si srajco sleče vsaj tolikokrat kot Taylor Lautner v vsakem izmed Somrakov. Nenehno polgolo napenjanje mišic ne deluje kot zavestna parodija, prej kot poklon in avdicija za geriatrično testosteronsko franšizo Plačancev. Strelec je tako samo najnovejša potrditev, da je trend recikliranih, ostarelih superjunakov iz osemdesetih odrastel v pravo malo industrijo (glej še: Denzel Washington v Pravičniku, Keanu Reeves v Johnu Wicku itd.).

S čimer seveda nočemo reči, da Penn vlogi ni kos: čeprav se zdi, da kamero bolj kot kak tridimenzionalen karakter zanima igralčeva žilava natreniranost, je 54-letnik kljub abotnim replikam svojemu liku sposoben vdihniti nekakšno možato ranljivost. (Kljub temu je težko simpatizirati z likom, ki je v življenju naredil toliko slabega, da se za to nikoli ne bi mogel odkupiti.) Ne bi pa mogli, po drugi plati, pohvaliti Javierja Bardema, ki je po nepotrebnem s seboj privlekel pompozno teatralnost bondovskega zlikovca, ali pa Raya Winstona in Marka Rylanca, ki prav tako ne igrata po ključu "manj je več". Še huje jo skupi Idris Elba: eden najbolj iskanih igralcev ta hip je relegiran v skoraj epizodno vlogo Interpolovega agenta, ki svojih nekaj minut pred kamero porabi tako, da razpreda nesmiselno alegorijo o hišicah na drevesu.

Kakor koli že, Jim ima po letih svetniškega življenja spet tarčo na hrbtu: za petami mu je četica plačancev z misijo "ubiti belega moža"; jasno je, da ima to opravka z njegovo prejšnjo misijo v Kongu. Čeprav se njihovim mačetam nekako izogne, to seveda sproži mednarodno igro mačke z mišjo, v kateri mora Jim - medtem ko skače med fotogeničnimi lokacijami od Afrike in Barcelone do Londona in Gibraltarja - dešifrirati identiteto svojih zasledovalcev, obenem pa pred nevarnostjo obvarovati staro ljubezen.

Med nekaj solidnih akcijskih prizorov je namreč stlačen prežvečen ljubezenski trikotnik: Annie se je medtem poročila z njunim nekdanjim kolegom Felixom (Javier Bardem), ki je bogat poslovnež in zato seveda korumpiran pesjan, na tihem pa nikoli ni pozabila svojega izginulega ljubimca. (Mimogrede, lik Annie je popolnoma prazna enačba: film se nikoli ne vpraša, kako se spopada z novo informacijo, da njen partner v Kongu ni bil le varnostnik, ampak plačan morilec; njena ljubezen in vdanost sta samoumevni, kot da ve, da ima opravka z glavnim junakom tega filma.)

Če neizbežnega tragičnega konca ne razberete iz neštetih drugih namigov, ima Jim za nameček še poškodbo možganov, nekakšen posttravmatski davek na leta udarcev in pretresov, ki ga lahko zvije in onesposobi v katerem koli trenutku - kar bo seveda prišlo prav med dramatičnim končnim obračunom v bikoborski areni v Barceloni. A še v velikem finalu, kjer pričakujemo orgijo streljanja in morda kri na brezmadežni krožni areni (v resnici so bile bikoborbe v Barceloni pred nekaj leti ukinjene!), Morel peripetijo zaustavlja z razvlečenimi razlagami motivacij in političnih silnic, ki jih film - razen nekakšne splošne obsodbe kapitalističnega imperializma - nikoli ni zares dejavno raziskal.

Pod črto, Strelec je preprosta akcijska "streljačina", ki zase misli, da je kompleksen politični film, ter mačistična fantazija o ultranasilju za srednjeletnike, ki bi radi komu kdaj zabrusili, da "se zaje*ava z napačnim človekom".

Ocena: 2/3; piše Ana Jurc