Film nima neke zgoščene zgodbe ali osrednjega dogodka, a dogajanje brez napora poganjajo dialogi protagonistov. Foto: Kinodvor
Film nima neke zgoščene zgodbe ali osrednjega dogodka, a dogajanje brez napora poganjajo dialogi protagonistov. Foto: Kinodvor
Ta nora osemdeseta
Linklater je za svoj film poiskal same športnike - ne nujno igralcev bejzbola, je pa iskal samozavestno držo, ki jo po njegovem premorejo mladi atleti. Foto: Kinodvor
Ta nora osemdeseta
Linklater ima dar za to, da nikogar ne pusti ob strani: vsak kader je natrpan z dogajanjem, vsak lik dobi dovolj replik in vizualnih štosov, da deluje kot nepogrešljiv del te freske študentskega hedonizma. Foto: Kinodvor
Ta nora osemdeseta
Linklater o filmu: "Ellar iz Fantovskih let predstavlja boljšo plat mojega značaja, Jake pa je tisti bolj veseljaški, ekstrovertiran, zabaven tip." Foto: Kinodvor
Dekleta v filmu ostajajo v ozadju, ker to pač ni njihova zgodba. Foto: Kinodvor

Po intimnem ozračju dram Fantovska leta in Pred polnočjo se režiser in scenarist Richard Linklater vrača k študentski komični drami, s kakršnimi je v devetdesetih zaslovel: zdi se, da je Ta nora osemdeseta (v izvirniku: Everybody Wants Some!!) neuradno - "duhovno", z režiserjevimi besedami - nadaljevanje uspešnice Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993). Če je v Fantovskih letih nežen portret mladosti in odraščanja razvijal skozi 12-letno obdobje, pa skuša v Osemdesetih bistvo cele generacije ujeti v štiri poletne dneve, dneve, iz katerih hoče gručica univerzitetnih brucev iztisniti še zadnje kapljice zabave pred začetkom novega študijskega leta.

Zaplet celega filma se da povzeti v enem samem stavku. Piše se avgust 1980 in testosteron je v zraku. Mladi Jake (Blake Jenner) je točno na tisti prelomni točki, kjer smo se poslovili od Masona v Fantovskih letih: zadnji konec tedna počitnic pred začetkom kolidža prispe v najeto hišo v bližini kampusa, kjer bo živel z drugimi člani univerzitetne bejzbolske ekipe. O njegovi preteklosti, družini in ozadju ne vemo ničesar; zanimati nas mora zgolj v ozkem časovnem okviru, ki se dogaja pred našimi očmi. Po neceremonialnih uvodnih predstavitvah in trenerjevi dobrodošlici (njegova pravila so preprosta in nerealistična: nobenih punc, nobenega alkohola) se maratonska zabava lahko začne.

Čeprav se - v maniri napetega trilerja - v kotu zaslona občasno izpišeta dan in ura ("še 17 ur do začetka predavanj"), se pred fanti raztezata celo morje časa, nepregledna kopica obetov zabave in dogodivščin.

Premisa, iz katere najbrž noben drug režiser ne bi znal potegniti tako inteligentnega, empatičnega filma, je obravnava različnih prototipov - ne pa tudi stereotipov - ameriškega moškega. Linklater ima dar za to, da nikogar ne pusti ob strani: vsak kader je natrpan z dogajanjem, vsak lik dobi dovolj replik in vizualnih štosov, da deluje kot nepogrešljiv del te freske študentskega hedonizma.

Jake, v katerem študentka umetnosti Beverly (Zoey Deutch) takoj prepozna tihi, plašni tip fanta, pristane v polni hiši cimrov, ki so vse prej kot to. Že v prvem trenutku se nanj spravi nasilnež McReynolds (Tyler Hoechlin), bejzbolska zvezda, ki ne prenese konkurence (in metalcev). Drugi so za spoznanje manj ustrahujoči: Finn (Glen Powell), ki dekleta šarmira s priznanji o "povprečni velikosti" svojega penisa, večni zadetež Willoughby (Wyatt Russell), južnjaški kmetavzar Beuter (Will Brittain) in drugi so ravno prav bizarna protiutež sicer rahlo medlemu, neizrazitemu protagonistu. Privlačnost med Jakom in Beverly je očitna, a ostaja v drugem planu, saj so naši junaki trenutno zaposleni predvsem s turnejo po vseh klubih, barih in zabavah, na katere se lahko v treh dneh stlačijo.

Najbrž ni naključje, da so v osrednji igralski zasedbi skoraj sami neznani obrazi (Jenner je menda znan gledalcem serije Glee, Wyatt Russell pa je sin slavnejšega Kurta), ki si kot tabule rase lahko sami pišejo svoje zgodbe. (Hej, sicer pa tudi Matthewa McConaugheyja in Bena Afflecka pred Zadetimi in zmedenimi nihče ni poznal ...) Res je sicer, da ni nobeden od njih videti niti za las mlajši od 30 let, česar se Linklater z eno od stranskih niti pripovedi tudi bežno dotakne. Ker se avtor ukvarja izključno s temami (moškega) druženja in odraščanja, v Osemdesetih pač ne gre pričakovati relevantnih, domišljenih ženskih vlog. Interakcije z dekleti kot predmeti poželenja so odraz nekega bolj naivnega, neobremenjenega časa, v katerem so ženske v osvajalskih taktikah zlahka parirale svojim moškim kolegom.

Za žanr komedije Ta nora osemdeseta v resnici premorejo zelo malo dejanskih šal: zdi se, da skuša Linklater iz nas namesto krohota zvabiti nostalgičen nasmešek in ustvariti ležerno, sproščeno razpoloženje. Nekako uspe ujeti tisto krhko ravnotežje, zaradi katerega nikoli ne izgubimo simpatije do junakov: če bi bili šovinistični cepci, bi bil film negledljiv. V pravo smer podreza tudi z izbiro glasbene podlage, kičastega kolaža panka, disca in popa, ki bi v vsakem drugem kontekstu deloval neizvirno in utrujajoče.

"To je najboljši dan mojega življenja - do jutri," na neki točki zadovoljno dahne McReynolds in - vsaj tak občutek imamo - z njim Linklater. Najbrž ni zmotna (že drugje podana) opazka, da se je režiser po 12 letih, kolikor se je ukvarjal z detajliranim seciranjem tuje mladosti, hotel vrniti še v svojo (tudi njemu je, mimogrede, pri univerzitetni šolnini pomagala bejzboska štipendija).

Ta nora osemdeseta so filmsko utelešenje dolgega, zaspanega poletja: ne premorejo velikega preobrata ali teze, le serijo sončnih dni, ki minejo absolutno prehitro. Globlja vprašanja o tem, kdo so in kaj od življenja hočejo, si naši junaki pustijo za kako drugo epizodo. Ko bi le besedna zveza "poletni film" vedno pomenila kaj tako pozitivnega.

Ocena: +4; piše Ana Jurc