Še zlasti, ker naj bi po dveh precej neposrečenih nadaljevanjih zdaj zavel svež veter in s popolnoma novo igralsko zasedbo poskrbel za ponoven zagon te franšize. A kaj, ko je režijsko taktirko tudi tokrat, že četrtič, vzel v roke Michael Bay …

Bay, sicer znan predvsem po spektakularnih Armagedonu, Pearl Harbourju in Podlih fantih, se je z idejo o vesoljskih robotih, ki na Zemlji prevzamejo obliko različnih prevoznih sredstev, pretežno avtomobilov, prvič spopadel že pred slabim desetletjem. Z ravno pravo kombinacijo akcijskih prizorov, znanstvenofantastičnih elementov in zanj tako zelo značilnim dovtipnim humorjem je dokazal, da Transformerji niso le zanimive igrače, ampak lahko uspešno zaživijo tudi kot liki na velikem platnu.
Film je požel velik uspeh in tudi precejšnjo naklonjenost kritikov, zato je bilo nadaljevanje le vprašanje časa. A že takrat je ustvarjalcem, predvsem scenaristom, zmanjkalo dobrih idej. Teh jim, žal, tudi do četrtega dela ni uspelo najti, in tako namesto novega napetega in po možnosti tudi duhovitega spopada med različnimi nezemeljskimi robotskimi oblikami gledalec skoraj tri ure spremlja mešanico predolgih akcijskih prizorov. Razvlečena zgodba se kar noče in noče končati, veliko je tudi osladnih globokoumnih izjav, začinjenih s slepečim sončnim zahodom. Za redke resnično duhovite domislice, ki precej izstopajo iz povprečja, pa se tako in tako zdi, da so jih dodali kar igralci sami. Med njimi velja omeniti predvsem dva: Kelsey Grammer in Stanley Tucci nekako nista pozabila, da igrata v znanstvenofantastični franšizi, ki se je navsezadnje razvila iz predstavitvenih namenov - za boljšo prodajo igračk iz osemdesetih let prejšnjega stoletja -, in sta svojima vlogama edina dopustila dovolj osvežujoče samoironije. Vsi drugi igralci pa so svoje delo zastavili tako zares, da gledalec kar pogreša trapasta duhovičenja iz prvega dela, pa čeprav so se zdela takrat še zelo neumestna.

Če bi se Transformerji: Doba izumrtja končali nekje na polovici, bi bil to povprečen, a čisto gledljiv film za "fante, ki imajo radi robote". Tako pa se lahko samo – in to ne povsem brez groze – vprašamo, kaj je Bayu sploh še ostalo za naslednji, že napovedani del.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radiu ARS.