Premisa Ugrabljenih je vprašanje, ki si ga filmi radi zastavljajo: Kaj bi naredili, če bi vaš otrok nekega dne preprosto izginil? Kako daleč bi bili pripravljeni iti, da ga dobite nazaj? Bi mučili človeka? Tudi če nimate nobenega trdnega dokaza, da je vaš glavni osumljenec v resnici kriv, in je tudi sam na razvojni stopnji otroka?

Da Villeneuve noče posneti klasičnega trilerja o ugrabitvi, je bilo očitno jasno tudi njegovemu direktorju fotografije: Roger Deakins, sicer redni sodelavec bratov Coen, film prežame z monokromno, temačno intenziteto, ki vzbudi asociacije na "umetniške trilerje", kot sta bila Fincherjev Zodiak in Eastwoodova Skrivnostna reka - a upam si napovedati, da Ugrabljeni, ki je sicer vsaj v prvih dveh tretjinah zelo napeta štrena, ne bo dosegel kultnosti morbidnih modernih klasik, kakršna je na primer 7edem.

Scenarij Aarona Guzikowskega je natrpan s simboliko, ki pa, v retrospektivi, nima tako globokega pomena in usodnosti, kot prvi kadri nakazujejo. Keller Dover (Hugh Jackman) je survivalist, lovec, ki ima klet natrpano z živili in generatorji za morebitno apokalipso; misli, da je pripravljen na vse - a mu bo življenje kmalu dokazalo, da še zdaleč ni tako. Prvi vtis o Kellerju kot skrajno desničarskem fanatiku kmalu razblini prizor prijetne družinske večerje z njegovo ženo Grace (Maria Bello) in družinskima prijateljema, Franklinom in Nancy (Terrence Howard in Viola Davis). Kmalu po obedu se mlajši hčerki obeh parov, Joy (Kyla Drew Simmons) in Anna (Erin Gerasimovich) izmuzneta ven ... in za njima se izgubi vsaka sled.

Sum pade na samotarskega čudaka, ki je tisti dan v njihovi mirni soseski parkiral svoj avtodom, in policija z detektivom Lokijem (Jake Gyllenhaal) na čelu ga še isti večer najde. Duševno zaostali Alex Jones (Paul Dano) je s svojimi mastnimi lasmi in debelimi očali sicer videti kot risankast stereotip pedofila, a ga morajo zaradi pomanjkanja forenzičnih dokazov po 48 urah izpustiti na svobodo. Preiskava kmalu zaide v slepo ulico: preverjanje v okolici živečih pedofilov na dan privleče še druge (na prvi pogled nepovezane) izprijenosti, mama pred dvajsetimi leti v podobnih okoliščinah izginulega otroka pa samo še otopelo in brez upanja strmi v daljavo.

Kdor noče vedeti res ničesar o zapletu filma, naj naprej bere šele po ogledu.

V kontrastu z vsem tem obupom je vse bliže površju brbotajoči bes, ki se nabira v Kellerju. Medtem ko se njegova žena od realnosti zateka k pomirjevalom in prijatelja nemočno zaupata v policijsko preiskavo, pa je Keller prepričan, da izpuščeni osumljenec ve, kje sta izginuli deklici. Preiskava tukaj razpade na dva dela: na eni strani je Loki, ki ni najbolj pronicljiv detektiv na svetu (zagreši celo usodno proceduralno napako), na drugi Keller, ki je tako zelo prepričan, da Alex ničesar ni izdal samo zaradi "mehkužnosti" uradne preiskave, da človeka ugrabi, priklene na radiator v zapuščeni hiši in ga začne mučiti. Vzporednice z ameriško "vojno proti terorju" in njenimi zasliševalskimi prijemi so tukaj jasne; nekateri brutalnejši prizori niso daleč od tega, s čimer nas je v 00:30 - Tajna operacija soočila Kathryn Bigelow.

Na točki, kjer bi se scenarij verjetno moral posvetiti moralnim in etičnim implikacijam mučenja v imenu pridobivanja informacij ter občutku krivde storilcev - ko Franklin in Nancy izvesta za Kellerjev načrt, nekajkrat omledno vzdihneta, da to ni prav, in se nato umakneta v ozadje - se zdi, kot da se je Guzikowski ustrašil lastnih zaključkov in vse skupaj raje pustil pri miru. Da ne bi morda dobili vtisa, da je barbarska tehnika dejansko obrodila sadove, se Lokiju nasmehne cel niz golih naključij (je še kaj slabšega za detektivko, kot je naključno odkrivanje sledi?), ki ga popeljejo na pravo pot. Končni razplet, ki je po nepotrebnem zapleten in poln vsebinskih lukenj, v zgodbo navleče ves klasični repertoar žanra, od kač do labirintov, podzemnih kamric in skrivnih sekt.

Igralski ekipi filma ne gre očitati ničesar: še posebej Hugh Jackman svojemu liku vnese poblaznelo, obupano intenziteto, kakršno pričakuješ od starša, ki je izgubil otroka. Gyllenhaalov lik kljub igralčevim naporom ostaja le skica karakterja (kaj naj bi nam sporočalo njegovo obsesivno-kompulzivno mežikanje?). Sicer vedno odlični Paul Dano je najbrž preveč "na prvo žogo" izbran igralec za sumljiv lik morebitnega pedofila, da Melisse Leo v vlogi njegove priletne tete, ki je bila deležna enega najmanj prepričljivih filmskih "postaranj" v zadnjih letih, niti ne omenjamo.

Vsemu povedanemu navkljub pa so Ugrabljeni (večinoma) napeta kriminalka, ki pa bi bila veliko učinkovitejša, če v zadnje pol ure človeških likov in njihovih moralnih dilem ne bi nadomestila z lovom na sprevržene pošasti, kakršne najdemo v vsakem drugem filmu, in ki nam, roko na srce, ponoči ne bodo ravno kratile spanca. Za kaj takega bi kvečjemu lahko poskrbel do neprepoznavnosti pretepeni obraz otroka v odraslem telesu.

Ocena: -4; piše Ana Jurc