Nekaj očitnega je v tematiki, ki jo je veliki avstrijski mojster Ulrich Seidl izbral za prvi projekt po svoji že tako ali tako dokumentaristično stilizirani trilogiji Paradiž; ta je prav tako s pomočjo neprofesionalnih igralcev pretresala groteskno odklonskost, ki se skriva za pokošenimi tratami in lepimi fasadami avstrijskih hišk.

Čeprav eksplicitno na nobeni točki ne omeni možaka, ki je 24 let v kleti zaklepal in spolno zlorabljal lastno hčerko, pa tudi z nobeno žrtvijo podobne kalvarije nimamo opravka, Fritzlov lik meče dolgo in zloveščo senco na celoten dokumentarec V kleti. Posredno zastavlja vprašanje, ki se je v luči primerov Fritzla in Wolfganga Přiklopila zastavljalo mnogim: je zgolj naključje, da sta se dve taki grozodejstvi dolga leta odvijali (dobesedno) pod avstrijskimi nogami, ali pa gre za znamenje neke globlje nagnitosti, simptom na prvi pogled popolnoma urejenega, naprednega naroda, ki pa je nekam moral potlačiti svoje nerazrešene travme v zvezi s temnim poglavjem prve polovice 20. stoletja?

Vprašanja so kompleksna - in Seidl se niti ne pretvarja, da lahko ponudi kak enoznačen, dokončen odgovor nanje. Na videz brez vmešavanja pred gledalčeve oči razvrsti sprevod osamljenih, pogosto neškodljivih, a večinoma preprosto čudaških posameznikov, ki so bili pripravljeni pred kamero pokazati, kaj namesto ozimnice marmelade zares hranijo v svojih kleteh.

Režiserjeva estetika tableauxev - svoje subjekte rad razvršča v negibne slike, pogosto take, ki strmijo naravnost v kamero - spominja na njegovo zgoraj omenjeno trilogijo, kar pa obenem v misli večkrat prikliče vprašanje: Kako za vraga je te ljudi prepričal, da so zanj (in za javnost) tako razgalili svojo intimo? Težko si je predstavljati, da resničnost v teh primerih ne bi bila vsaj malo zaigrana, stilizirana.

Kakšen je torej ta njegov, naj oprostijo izrazu, sprevod čudakov? V več primerih gre za popolnoma običajne ljudi: falirani operni pevec, ki "bi lahko pel vse velike vloge, a ni nikoli zares poskusil", v kleti, ki je obenem tudi strelišče, vadi svoj tenor. (Med rundami streljanja s kolegi modruje o Turkih, ki jim seveda "kradejo službe in natepavajo ženske".) Nekdo drug ima v kleti majhen plavalni bazen, ostareli par odsluženo "družinsko sobo", druga zakonca pa dobro založen bar, ki je videti, kot da je iztrgan naravnost iz sedemdesetih. Potem je tu lovec, ki je stene ovesil z vsakim pavijanom in impalo, ki ga je v Afriki kdaj ustrelil, pa skupina najstnikov, ki v tišini zdolgočaseno kadi in posluša glasbo.

Največ minutaže dobita dva "protagonista". Prvi je sivolas, miren trobentač lokalne godbe, ki si je klet preuredil v svojo "moško jamo". Z ženo, ki je nikoli ne vidimo, komunicira s trkanjem po ceveh, ko hoče, da mu pusti kosilo na stopnicah. V "najudobnejši sobi v hiši", kjer prebije večino svojega časa, redno gosti svoje pivske bratce. Vse lepo in prav, a nikomur se ne zdi nenavadno, da so vse stene od stropa do tal ovešene z nacističnimi zastavami, svastikami, Hitlerjevimi portreti in nacističnimi uniformami. Svojo zbirko obravnava na enak način, kot če bi šlo za denimo porcelanaste figurice. Z omelcem (v barvah nemške zastave) ljubeče čisti svoj najljubši Hitlerjev portret in se spominja, kako ga je dobil za poročno darilo.

Seveda se najdejo tudi ljudje, ki kleti preuredijo v temnice za spolne igrice. Še najbolj prostodušno o sebi govori S&M-par, ki si je razdelil vlogi gospodarice in "ljubezenskega sužnja". Medtem ko nam ona razlaga, da tak odnos brez vzajemne ljubezni ne bi mogel funkcionirati, "prašič" (tako ga kliče) gol na vseh štirih čisti stanovanje, z jezikom "umiva" tuškabino (pa še kaj drugega) in svoji gospodarici pere noge. Kadar se napotita v klet, je čas za "ekstremno dominanco". Konsenzualnih spolnih praks pač ne gre obsojati - vsakemu svoje - a težko je razumeti, v čem je užitek partnerja za (takrat že zelo oteklo in vijolično) mošnjo obesiti na škripec. Obstaja tudi obratna situacija: mazohistka, ki je v življenju enega moža zabodla, drugega pa pustila, ker sta bila z njo nasilna, obenem pa v spolnosti pričakuje popolnoma dominantnega partnerja, ki se mu mora v vsem podrediti. (Oh, zaposlena je pa na Karitasu, kjer pomaga žrtvam družinskega nasilja.)

Ni si tako težko predstavljati, da se najdejo ljudje, ki so pripravljeni popolnoma odkrito govoriti o svojih spolnih preferencah in fetiših. Veliko bolj presunljivo pa je, da je Seidlu nekako uspelo pred kamero dobiti gospo v poznih srednjih letih, ki prihaja v klet pestovat srhljivo realistično lutko dojenčka; svojo "Sophie" objema, poljublja na redke lase in ji gruli v uho. Prizor odkriva neizmerno potlačeno, (v klet) skrito bolečino, in to je morda trenutek v filmu, ko se gledalec najbolj počuti kot nedobrodošel voajer v tuji intimi. Kajti Seidl svojih subjektov ne obravnava z naklonjenostjo, še več, zdi se, da niti nevtralno ne: še najbolj običajni prizori so prikazani tako, da delujejo vsaj malo odbijajoče. Na trenutke dobimo občutek, da v tem cirkusu res manjka samo še bradata ženska.

A vse te zgodbe v končni fazi ostanejo brez pravega epiloga ali konkretne rdeče niti (razen tega, da se nekateri posamezniki čutijo prisiljene svoj pravi obraz skrivati pred družbo). Je avtor hotel doseči kaj več, kot samo izpostaviti nabor nekonvencionalnih likov, kakršne bi najbrž z veseljem uporabil tudi v kakem igranem filmu? Nam ponuja kak globlji uvid v avstrijsko družbo in prek nje razmislek o nas samih ali pa samo eksploatira peščico sodelujočih? So na zatožni klopi res vsi portretirani lastniki kleti - ali pa smo na njej nemara mi, gledalci, ki nas je v kino očitno prignala nekakšna morbidna radovednost?

Ocena: 3; piše: Ana Jurc