V tem pogledu prednjači predvsem hollywoodska filmska industrija, ki v danes že skoraj histeričnih poskusih izstopa iz krize – zanjo tako ustvarjalne, kot po svoje tudi eksistencialne, saj je očitno, da se nikakor ne zna prilagoditi novi, digitalni dobi – množi vse po vrsti: od proračuna do likov in zgodb, ki so pokazali velik komercialni potencial. Ena najočitnejših posledic slednjega je rojevanje oziroma ponovno oživljanje številnih podžanrov.
Sicer drži, da je celotna zgodovina hollywoodske filmske produkcije posejana s številnimi filmi o superherojih, a toliko kot nam jih je bilo ponujenih v zadnjih dveh desetletjih, ko so na platnih oživeli skoraj vsi, tudi tisti najbolj obskurni liki iz arzenala Marvelovih ali DC-jevih superherojev, nismo še nikoli videli. Poseben fenomen pa je rojevanje novih podžanrov, recimo najstniških vampirijad.
Tako sta dve različni deli, televizijska serija Prava kri in filmski Somrak, spodbudili pravo obsedenost pri najstnikih – no, pa tudi širše, če smo natančni – s sodobnimi različicami krvosesov in njim podobnih stvorov noči. Od takrat se dela v tem podžanru rojevajo v silovitem tempu, v strahu pred izčrpanjem donosne formule pa producenti in ustvarjalci vanjo vnašajo nove in nove prvine. Tako nastajajo nenavadni koktajli, v katerih poskušajo združiti čim več prvin, ki so že v preteklosti potrdile svoj komercialni potencial ali pa ustvarjalci upajo, da ga bodo. Pri tem je morda še najbolj zanimivo to, da se vsaj nekatera dela znova obračajo k samemu izvoru mitologije o krvosesih, k ljudskemu verovanju balkanskih narodov.
Tako je tudi z Vampirsko akademijo, novo najstniško sago o krvosesih, ob kateri je treba takoj opozoriti, da tako kot v primeru Somraka ne gre za izvirni hollywoodski izdelek, ampak priredbo literarnega dela. Pravzaprav niza šestih knjig, pod katere se je podpisala Richelle Mead ter v njih vampirsko mitologijo združila z nekaterimi prvinami, ki jo še dodatno približajo svetu najstnikov, kot sta na primer ljubezenska romanca in obdobje šolanja. Dela, ki so nastajala v letih od 2007 do 2010 – serija je že prevedena v slovenščino – so že kmalu pritegnila pozornost hollywoodskih producentov, a k realizaciji so pristopili šele zdaj, ko so z Vampirsko akademijo na filmsko platno prenesli prvi del serije. Priredbo so zaupali Marku Watersu, ki se je izkazal predvsem z za svoj žanr izvrstnimi Zlobnimi dekleti, ostro in sočno najstniško komedijo, ki je v pretežki deški svet vnesel nekaj prevratniškega dekliškega duha.
Zato smo morda tudi od Vampirske akademije pričakovali nekaj več, še posebej zato, ker se v svoji zgodbi osredotoči na razmerje med dvema dekletoma, Roso in Lisso, in s tem nakaže, da bi tudi v svet vampirjev utegnil vdahniti nekaj dekliškega duha. No, to se žal ne zgodi. Prej bi lahko rekli, da Vampirska akademija tako v ta svet kot v gledalca samega trešči kot tornado, ki prinaša kaos in popolno zmedo. Namreč, zdi se, kot da se Waters ni znal odločiti, ali hoče posneti vampirsko romanco v slogu Somraka ali pa harrypotterjevsko zgodbo o odraščanju na vampirski akademiji. Najhuje pa je to, da ne enega ne drugega niti prav ne razvije. K temu dodajte še zapleteno poglobitev v vampirsko mitologijo, saj se v zgodbi srečamo z dhampirji, moroii in strigoji ter nejasnimi razmerji med njimi. In na koncu dobimo le eno – zmedenega in pretežno nezadovoljenega gledalca, pa naj je najstnik ali ne.