Za marsikoga med nami - vsaj, če smo iskreni - je sesutje ameriškega nepremičninskega trga, ki je imelo daljnosežne posledice za globalno gospodarstvo, tisti ključni dogodek novejše svetovne zgodovine, ki ga najbolj površno razumemo. Velika poteza je redek primerek velikega studijskega filma, ki se kompleksne tematike ne ustraši. Že zaradi gole ambicioznosti si zasluži mesto med osmimi nominiranci za oskarja za najboljši film (čeprav, realno gledano, na zmago najbrž ne more računati.)

Michael Lewis, ki je, zanimivo, napisal tudi knjižni predlogi za Zmagovalca (Moneyball) in Zgodbo o prvaku (The Blind Side), je v svoji knjigi The Big Short ne samo popisal, kaj se je v resnici zgodilo z nepremičninskim balonom, in to na način, ki ga lahko razume bolj ali manj vsak laik, ampak se je obesil na pete ljudem, ki so vnaprej predvideli, kdaj in kako bo šlo vse v franže. Ljudem, ki so zaslužili milijarde s tem, da so stavili proti bankam in stabilnosti nepremičninskega sistema. Knjiga je bila zaradi svoje razumljivosti in poziva k odgovornejšemu kapitalizmu ne samo takojšnja uspešnica, ampak tudi nekakšen neuradni manifest protestnikov v okviru gibanja Occupy Wall Street.

Režiser in soscenarist Adam Mckay v filmski adaptaciji preplete sočasne zgodbe treh odpadniških, ekscentričnih finančnikov. Prvi je dr. Michael Burry (Christian Bale), asocialen, a visoko spoštovan finančni genij, ki ima oko za investicije, ki jih večina ne bi niti opazila. Z analizo slabih hipotek (torej takih, za katere je malo verjetno, da bodo plačane) ugotovi, da celoten sistem stoji na trhlih nogah. Namesto da bi se katera izmed velikih bank resnično poglobila v to, kako je Burry prišel do svojih zaključkov, mu z veseljem pustijo, da stavi proti nepremičninskemu trgu, in si manejo roke ob domnevno lahkem zaslužku.

Eden redkih, ki ob Burryjevih sklepih zastriže z ušesi, je cinični borzni posrednik, stereotipni alfasamec Jared Vennett (Ryan Gosling), ki seveda prav tako sklene, da mu pripada kos te pogače. Tu so še Mark Baum (Steve Carell), idealističen upravnik hedge skladov, ki ga Vennet rekrutira za financiranje lastnih podvigov, ter dvojica oportunističnih mladih podjetnežev (John Magaro in Finn Wittrock), ki se - s pomočjo upokojenega "volka z Wall Streeta" Bena Rickerta (Brad Pitt) - trudita napraskati dovolj kapitala, da bi se pridružila zabavi.

Skozi oči posameznikov, ki jim je bil zlom velikih bank v interesu, počasi torej začenjamo razumeti, kako je sploh nastal. McKay se tematike, ki filmski adaptaciji ni najbolj naklonjena, loti s pisano paleto dobrodošlih prijemov: med drugim v penečo kopel posadi Margot Robbie, ki poruši četrti zid in nam naravnost v kamero razloži, kaj pomeni ideja slabega posojila, za pokersko mizo pa postavi Seleno Gomez, ki v kvartopirskih prispodobah demonstrira, kaj so tranše in sintetični CDO-ji. (Hej, opozorijo nas celo, kdaj zgodba zvesto sledi resničnim dogodkom in kdaj je kaj prirejeno v imenu gledljivosti.)

Naj vas ne skrbi, če česa ne dojamete, nas tolaži Velika poteza: finančni žargon je namerno zapleten trik, s katerim nam industrija skuša preprečiti, da bi zares razumeli, kaj se dogaja z našim denarjem. (Sami boste morali presoditi, ali so omenjeni "vdori" v film subtilna kritika naše obsedenosti z zvezdniško kulturo ali pa pokroviteljski manever avtorja, ki sklepa, da kompleksnih informacij povprečen gledalec kako drugače ne bi mogel absorbirati.)

Rezultat je presenetljivo zgoščena, energična zgodba, podčrtana s skoraj scorsesejevskim pristopom k bliskoviti montaži, ki režiserju služi pri duhovitih poudarkih. Direktorju fotografije Barryju Ackroydu uspe puste pisarniške interierje posneti tako, da peripetijo, ki bi lahko bila suhoparna birokratska ekspozicija, dvigne na raven akcijskega filma.

Velika poteza ima seveda svoj moralistični podton: McKay računa na gledalčevo zgroženost nad predrznostjo velikih bank, na ogorčenje nad nekaznovanostjo posameznikov, ki so povzročili toliko trpljenja "malim ljudem" - in seveda na impresioniranost nad zgodbo, ki nam je doslej še nikoli nihče ni pojasnil v razumljivih terminih.

Ton pripovedi niha med črnim humorjem in iskreno melodramo: McKay ne pozabi prikazati bankrotiranih "malih ljudi", ki jih je kriza najhuje prizadela, a obenem ne izgublja veliko časa s panoramami obupa in revščine. Nikoli ne pusti, da bi se gledalčeva jeza nad nekaznovanimi mahinacijami finančnikov dokončno prevesila v žalost ob pogledu na njihove žrtve. Ves čas pa je seveda jasno, da srečnega konca ne bo in ne more biti - še huje: sklepni prizori nakažejo, da nas zgodovina očitno ni naučila ničesar in da je nova kriza že na obzorju.

Igralska zasedba Velike poteze dobi dovolj priložnosti, da zasije, čeprav "odbite posebnosti", ki naj bi opredelile njihove like, te včasih reducirajo na karikature. Gosling očitno uživa v svoji vlogi stereotipno sluzavega bančnika, medtem ko je nenehno gnevni Carell, možak "z ničelno toleranco do nakladanja", utelešenje tistega redkega posameznika znotraj sistema, ki ga dejansko muči slaba vest, da se mu obeta večmilijonski zaslužek od finančnega zloma države.

Christianu Balu je vloga bančniškega genija z milo obliko avtizma, človeka, ki je tako prepričan o svoji analizi, da je nanjo pripravljen staviti goro (tujega) denarja, prinesla njegovo tretjo oskarjevsko nominacijo.

Zanimivo je, da film, ki ne skriva svoje farsične note, tako naklonjeno in v rokavicah obravnava peščico ljudi, ki so bili sicer pametnejši od povprečnejšega vlagatelja, a vse prej kot pozitivne figure v verigi dogodkov, ki so pomenili osebno katastrofo za milijone Američanov. Morda zato, da se resnica njihovega početja, ko se v sklepni etapi končno otresemo šegavega tona, usede še globlje v našo zavest.

Ocena: +4; piše Ana Jurc