Studio Illumination, ki je terno zadel z gobezdavimi bombončki, ki slišijo na ime Minioni, kuje železo, dokler je vroče: Zapoj je po Skrivnem življenju hišnih ljubljenčkov že drugi film v manj kot enem letu, s katerim dokazujejo, da so več kot samo ena, milijardo dolarjev vredna franšiza. Njihov najdaljši celovečerec do zdaj je originalna zgodba po scenariju in v režiji Gartha Jenningsa (Štoparski vodnik po galaksiji), ki se absolutno zaveda, kako zlizana je njegova premisa - koncept pevskih tekmovanj - a si pri tem ne pusti jemati veselja. In čeprav zelo hitro postane jasno, kako se bo vse skupaj končalo, si Jennings v drugem dejanju privošči pesimističen meander, kakršnega od otroškega filma skoraj ne bi pričakovali.

Zapoj je pripoved o Busterju Moonu (Matthew McConaughey), koali, ki je svoje življenje posvetil gledališču, a v vsej svoji karieri mu ni uspelo sproducirati še nobene velike uspešnice. (Mimogrede, McConaughey je presenetljivo dobra, čeprav neprepoznavna glasovna izbira - ne pričakujte njegovega južnjaškega zavijanja.) Busterjev zadnji veliki met pred bankrotom je organizacija tekmovanja v slogu Ameriškega idola. Zaradi birokratske napake njegovi letaki namesto tisočaka zmagovalcu obljubljajo sto tisoč dolarjev, a scenarij s to nepremostljivo finančno stisko ne izgublja časa (prav tako ni jasno, kako naj bi enkraten spektakel sploh lahko rešil propadajoče gledališče).

Buster v svoj variete zvabi pisan zverinjak najrazličnejših talentov. Rosita (Reese Witherspoon), živčna razvalina in mama 25 pujskov, se mora izviti iz primeža gospodinjskih opravil, če hoče hoditi na vaje. Tu so še Johnny (Taron Egerton), gorila iz delavskega predmestja, ki hoče s petjem pobegniti družinskemu "podjetju" (kriminalu), pa mulasta najstniška ježevka Ash (Scarlett Johansson) in Mike (Seth McFarlane), mišak, ki ima težave z odvisnostjo od iger na srečo, še večje pa s svojim težkim karakterjem. Četico zaokrožita še sramežljiva slonica Meena (Tori Kelly) ter Busterjev poslovni partner Eddie (John C. Reilly).

Film premore nekaj prvovrstnih komičnih skečev - Busterjeva tajnica Miss Crawly (Garth Jennings), geriatrična kuščarka v domači halji, je genialna pojava, da prizora z avtopralnico niti ne omenjam - a še posebej v zadnje pol ure postane jasno, da so srce in duša projekta glasbene točke. Cela štorija je serija ohlapno povezanih skečev, ki naj bi premostili minutažo med enim in drugim pevskim nastopom. In pevskim nastopom se dejansko ne boste mogli upreti: s 65 (!) prirejenimi pesmimi se Zapoj sprehaja od rocka do šansona in hiphopa ter nazaj; nekako uspe v isti kontekst stlačiti Taylor Swift (Shake it Off), Leonarda Cohena (Hallelujah) in Gypsy Kings (Bamboleo).

Od zgodbe ne pričakujte kakega silnega psihološkega razvoja likov, s katerim so nas razvadili pri Pixarju, ali popolnoma smiselnih vzročno-posledičnih sosledij. Zapoj pač ni tiste vrste film, ki bi trkal na gledalčev intelekt, pač pa zgodbica, v kateri zaobljene živali prepevajo o tem, da je treba verjeti vase in vztrajati pri zastavljenih ciljih. Lahko naštevaš njene pomanjkljivosti, a to ne pomeni, da ti ni zlezla pod kožo. Poanta štorije je jasna in pozitivna, pa čeprav Zapoj še zdaleč nima tako jasno formirane teze, kot sta jo imela denimo Vrvež v moji glavi ali Zootropolis. Dojemljiv otrok bo verjetno od pravljice odnesel tudi kaka spoznanja o tekmovalnosti: junaki se na izbor prijavijo v upanju na glavno nagrado, a čeprav gre za tekmovanje, nenehno spodbujajo drug drugega in navijajo za vse nastopajoče. Edino nekolegialno žlehtnobo za kazen odplaknemo v kanalizacijo ...

Animacija likov je zvesta zdaj že prepoznavnemu slogu Illuminationa, obenem pa se očitno niso obremenjevali z " do otrok prijazno" kričečo barvno shemo: igra svetlobe in teme je premišljena, večinoma bližje našemu kot kakemu pravljičnemu svetu. V ekspozicijo je vtkanih nekaj odličnih panoramskih posnetkov, ki ustvarjajo teksturo širšega sveta, v katerega je zgodba postavljena, obenem pa nam naše protagoniste predstavijo v njihovih naravnih habitatih.

Zapoj je eden izmed tistih filmov, ki precej pragmatično odkljukajo vse točke na seznamu: milijonkrat preizkušena premisa, srčkane živali, nalezljive melodije in situacijska komedija. Premisa "talentov", ampak z živalmi - ideja je v svoji preprostosti tako genialna, da je pri vsem skupaj najbolj čudno to, da prvi tak film gledamo šele leta 2016. Pred nami je filmski ekvivalent pophita iz osemdesetih: samo zato, ker smo ga že stokrat slišali, ne pomeni, da nas ne more spraviti v dobro voljo.

Ocena: 4, piše Ana Jurc