Prvi roman iz (za zdaj štiridelne) serije o mulderjevsko zvenečem policijskem "oddelku Q" izpod peresa Jussija Adler-Olsena je bil literarna predloga za novo filmsko franšizo kriminalk v režiji Mikkela Nørgaarda, ki je podpisan tudi pod štiri epizode slovite Oblasti (Borgen). In prav pod etiketo "danskosti", ki je v zadnjem času postala sinonim za drzno, inteligentno in gledljivo televizijo, nam avtorji Ženske v kletki nekako podtaknejo precej konvencionalen krimič, ki mu najbrž nihče ne bi pisal pretiranih hlavospevov, če bi prihajal iz Hollywooda. Resno, samo zamenjajte Nikolaja Lie Kaasa v mislih s kakim Markom Wahlbergom, pa boste film pozabili, še preden se odjavna špica odvrti do konca.
Danska v zadnjih letih ni postala le televizijska meka - serije Oblast, The Killing in Most so obnorele Evropo, Američani pa pridno snemajo lastne priredbe - pač pa je razcvet doživela tudi filmska produkcija: Susanne Bier je leta 2011 svoji domovini z Boljšim svetom priborila že tretjega tujejezičnega oskarja, lani pa je precejšen vtis onkraj meja domovine pustil tudi Lov Thomasa Vinterberga. Danski film imajo radi tudi doma: prav Ženska v kletki je bila menda lani na Danskem z zaslužkom desetih milijonov dolarjev najbolj gledan film. Občinstva so vabo torej zagrabila in naslednji del franšize, Fasandræberne (ang. The Absent One) je premiero doživel oktobra. A večja merica komercialnosti za dansko recepturo za uspeh nima ravno dobrodejnega učinka.
Scenarij je spisal Nikolaj Arcel, ki je za veliko platno priredil tudi tisto prvo Dekle z zmajskim tatujem - a tokrat ne pričakujte napete štrene v ligi trilogije Millenium, pa tudi ne mrakobne tesnobnosti Fincherjevih izletov v žanr noir (Se7em, Zodiak), čeprav se Ženska v kletki z njimi očitno spogleduje.
Inšpektor danske policije Carl Mørck (Nikolaj Lie Kaas) ni tiste vrste policist, ki bi igral po pravilih, zaradi česar gre že pred uvodno špico v nekem strelskem obračunu vse k vragu. "Moj partner je mrtev, moj najboljši prijatelj je invalid in žena me je pustila," svoje stalno namrgodeno razpoloženje razloži kar sam. "Jasno, da nisem nasmejan." Mørcka šef iz oddelka za umore neceremonialno premesti v nov "oddelek Q", kjer naj bi, varno odmaknjen od kakršnekoli akcije, razvrščal in katalogiziral stare nerešene primere. Ampak lahko si predstavljate, da se ne pusti odpisati tako zlahka. Pritegne ga pet let star primer izginotja političarke Merete Lynggaard (Sonja Richter), ki je izginila s trajekta: njenega trupla niso nikoli našli, in izginotje je bilo zabeleženo kot samomor. Toda podatek, da je na svojo poslednjo vožnjo s seboj vzela duševno motenega brata Uffeja (Mikkel Boe Folsgaard), se s to teorijo ne sklada. In seveda, seveda Mørcku dodelijo tudi partnerja, dobrovoljnega Assada (Fares Fares), ki mu gre s svojo vero v človeško dobroto kakopak na živce.
Kljub izrecnim navodilom, naj se ne premikata iz svoje kleti, Carl in Asad s svojo improvizirano raziskavo po sledi Maretinega izginotja razjezita toliko ljudi, da (začasno) ostaneta brez policijskih značk. A ker zgodbo tvorita dve vzporedno prepletajoči se niti, gledalci že od prve polovice filma dalje vemo, da Merete v resnici ni mrtva, pač pa ujetnica sadističnega psihopata. Morda najuspešnejša plat filma je ravno klavstrofobična ujetost Maretinega položaja: fotografija Erica Kressa v zelenih odtenkih obupa nazorno podaja občutek počasnega drsenja v blaznost, ki nalega na zapornico.
In čeprav je zgodba zgrajena okrog zanimivo zastavljenega psihopata, vse karte na mizo padejo že nekje na sredini filma, od koder nas čaka samo še predvidljivo formulaičen razplet štrene do zadnjega kadra. Kako naj bi sploh bilo drugače, če pa ključne informacije v lepo pojasnjenih "flash-backih" dobimo veliko pred protagonistoma?
Podobno kot pri hollywoodskih uvodnih delih franšiz se je tudi tukaj težko znebiti občutka, da nas je nekdo z veliko raztegovanja in grajenja napetosti žejne prepeljal čez vodo, kjer moramo zdaj čakati na neizbežna nadaljevanja. Nobeden od likov nima dovolj izdelanega značaja, da bi nas njegova usoda iskreno zanimala - še posebej pa ne psihopatski morilec, čigar motivacija in metoda sta tipičen scenaristični konstrukt, ki je sicer logičen za zgodbo, a malo preveč priročen in lepo zašpiljen, da bi imel kakšno zvezo z resničnim življenjem.
V zadnjih letih ni manjkalo skandinavskih piscev in režiserjev, ki se trudijo pokukati za skandinavsko fasado idilične socialne države, kakršna drugod po svetu velja za model civiliziranosti in utopične družbene ureditve. Na prvi pogled dobro naoljena mašinerija skriva najgrotesknejše ekscese korupcije, nam skuša pokazati Stieg Larsson, ali pa denimo morbidni humor letošnjih Amaterjev, ki se koljejo pred kuliso norveške zimske pravljice. Ideja je fascinantna, le izpeljava bi bila v primeru Ženske v kletki na ravni čisto povprečne televizijske nadaljevanke - če ne bi bila televizija v resnici že svetlobna leta pred njo.
Ocena: 3; piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje