Zgodbe iz hoste imajo izjemno zanimivo premiso: Rob Marshall poskuša poustvariti pravljični svet, iz katerega sta cinizem in sebičnost njegovih prebivalcev posrkala vso magijo in ga spremenila v nočno moro. Ideja je dobra, izvedba pa nekako lesena in zmedena ter pesmi tako pozabljive, da se po odhodu iz kina ne spomniš niti enega refrena več.

V tem pisanem križancu različnih pravljic bratov Grimm najprej spoznamo naknadno dodana lika: peka in njegovo ženo (James Corden in Emily Blunt), ki izvesta, da otrok ne moreta imeti zaradi uroka, s katerim ju je zaklela njuna soseda čarovnica (Meryl Streep). Stara vešča je svojo magijo pripravljena preklicati, če ji zakonca priskrbita zelo specifičen nabor čudežnih predmetov. Njuna pot se bo tako v gozdu križala z usodami znanih pravljičnih obrazov: potrebujeta namreč ogrinjalo Rdeče kapice (Lilla Crawford); belo kravo, ki jo Jack (Daniel Huttlestone) - tisti s čarobnimi fižolčki - pelje prodat na sejem; šop zlatih las, ki je v stolp zaprti Motovilki (Mackenzie Mauzy) zrastel že do tal; ter enega od zlatih čeveljčkov, v katerih neodločna Pepelka (Anna Kendrick) vsak večer beži pred zaljubljenim princem. Vsi ti junaki, ki so v gozd pridirjali iz svojih lastnih zgodb, se med seboj zapletejo v mrežo pogajanj, zapeljevanja, izdaj in prevar.

Zgodbe iz hoste so v množini z razlogom: v ospredju nista samo pek in njegova žena, ki predmete najdeta in nato spet izgubljata: Pepelka se mora končno upreti svoji zlobni mačehi (Christine Baranski), Jack bo splezal po fižolovki in drugim na grbo nakopal besnega velikana, Rdečo Kapico pa čaka srečanje s sluzavim, rahlo pedofilskim Zlobnim volkom (Johnny Depp v tipično deppovsko karikirani, čeprav res majceni vlogi).

Prva polovica Marshallovega filma se tako odvija, če že ne po pričakovanjih, pa vsaj po protokolu: različni liki se počasi kobalijo proti svojemu "in srečno so živeli do konca svojih dni". A kaj, ko se s pravljično poroko dveh princev z njunima damama (Pepelko in Motovilko) zgodba ne konča: druga polovica filma se sprašuje, kaj se zgodi po "srečnem koncu", pokaže, kako visoko ceno imajo posameznikove (v vseh naštetih primerih sebične) ambicije in podvomi, ali so si že v samem izhodišču sploh postavili dovolj vzvišene cilje. Izkaže se, da je začarani gozd namesto s prepevajočimi princi in heroji poseljen s prešuštvujočimi zakonci, lažnivci in strahopetci; čarovnica je morda zlobna, a je imela vsaj prav, ko je pela, da so si neizbežne pogube krivi čisto sami (Last Midnight).

Kolaž klasičnih pravljic in motivov izpod peres bratov Grimm sta v muzikal že v osemdesetih zgnetla Stephen Sondheim in James Lapine, ki je tudi tukaj podpisan pod scenarij. Na režiserjev stolček posaditi koreografa Roba Marshalla, ki je ne nazadnje adaptaciji Chicaga prirežiral oskarja za najboljši film, se zdi očitna izbira. A Marshall je tukaj skušal zadeti dva izključujoča se tona, čisto resno melodramo in rahlo sarkastično parodijo, zaradi česar je končni film neenotna, na dva dela razpadajoča zmeda. Obenem se je treba zavedati, da je vse skupaj odvijalo pod okriljem Disneyja, ki si prevelikega odstopanja od idealizacije "svojih" klasičnih likov ne more privoščiti, kaj šele, da bi zajadral v res odrasle vode: kratki vdor Deppovega zlobnega volka s pesmico Hello, Little Girl ima tako očitne seksualne podtone, ne more pa se zares razmahniti. Na pol poti zato ostaja tudi film kot celota: očitno ni bil narejen za otroke, ki so celo lansko leto prepevali Let it Go, ni pa tudi dovolj temačen in kompleksen za odrasle.

Z oskarjem nagrajeni direktor fotografije Dion Beebe (Gejša, Chicago) je gozdu vdihnil sočne, sugestivne odtenke teme, posebni učinki pa so uporabljeni dovolj skopo, da ne zasenčijo igralcev. Humorni vrhunec zgodbe je gotovo duet obeh princev (Chris Pine in Billy Magnussen), ki vehementno krilita med čofotanjem po reki in prepevata o tem, katerega tarejo hujše srčne muke; samopomilujoča melodrama njune točke Agony je eden redkih resnično duhovitih prizorov v filmu, Pine kot prazni, dolgočasni kraljevič pa ima pozneje, če že ne globine, pa vsaj trenutek iskrenega samouvida: "Vzgajali so me, da bi bil očarljiv, ne pa iskren." Meryl Streep je odlična kot vedno, a človek se ne more znebiti občutka, da vloga skuštrane furije zanjo ni bila pretiran napor in da ji oskar za najboljšo igralko v stranski vlogi letos ni usojen.

Zgodbe iz hoste se lepo vklopijo v trenutni trend revizionističnih filmskih branj klasičnih pravljic, ki skušajo otroškim pripovedkam vdahniti kompleksnejše teme in moralno dvoumnost (Sneguljčica in lovec, Zlohotnica, ...), a obenem v ničemer res ne izstopa.

Ocena: 3; piše Ana Jurc