Že več kot pol leta aktualni album Aleph predstavlja le po najbolj priljubljenih in prepoznavnih klubih po svetu.

Pred dobrima dvema mesecema ste lahko na našem portalu prebrali recenzijo omenjene plošče, zasledili katerega od njegovih visoko estetiziranih spotov Hate Or Glory ali Pursuit (dva milijona ogledov na YouTubu) ali pa ste ga našli med najbolj mastno natisnjenimi na seznamu nastopajočih katerega izmed svetovnih glasbenih klubov ali festivalov.

Predstavitev albuma Aleph (ali tako imenovani "live" nastop) v berlinskem Huxleyju preteklo soboto (22. februarja 2014) je bil eden redkih, ki ni bil razprodan že mesec dni vnaprej.
Gesaffelstein je svojo prepoznavnost zgradil na melodiki, ki je za nekatere polna "zvočne brutalnosti, klavstrofobije stranskih ulic in temačnih zakulisij človeške psihe" (M. Akrapovič), za druge pa jo preveva subtilna opolzkost, visoka minimalistična estetika, predvsem pa je v njej nekaj seksualnega. Slednje še najbolje opiše atmosfero, ki jo je Gesaffelstein ustvaril med svojim live nastopom v berlinskem Huxleyju. Množico je zelo počasi, a docela razgrel. Redko je doživeti, da ob robu plesišča poplesavajo celo varnostniki. In to ne dva, ampak pet.

Pozabite pozdravljanje v polomljeni francoski nemščini. Začenši s komadom Pursuit in nenadomstljivo rave-anthem C'hantal - The Realm (Acapella) [1992] je Francoz v svoji značilni egocentrični maniri prikorakal na oder.

V nekoliko prenovljeni inačici, kot se za live nastop tudi spodobi, je Gesaffelstein izvedel večino komadov z albuma Aleph (Pursuit, Obsession, Destinartion ...), dodal nekaj najbolj priljubljenih remixov (Shockwave – The Hacker, Crackboy – Hilinner ... ) in vse skupaj začinil z nekaj svojimi najbolj popularnimi starejšimi komadi (Belgium, Hatred, Viol ...). V opolzkem dvournem konglomeratu, ki je z lahkoto zlezel v ušesa, pa najbrž ne bomo pozabili na dejstvo, da je Francoz lahkomiselno svoj drugi bis končal s počasnim komadom Aleph. To bi bilo popolnoma legitimno, če ga obiskovalci na oder ne bi poklicali še tretjič. Skoraj maščevalno je Gesaffelstein postregel z diametralnim zvočnim desertom, enim najbolj plesnih komadov Variations, nato pa izginil v zaodrje in nič več ga ni priklicalo nazaj.
Glasbenega presežka v primerjavi z albumom v tej izvedbi ni bilo mogoče zaznati. Doživeli smo dokaj pričakovano poigravanje na mešalni mizi ob družbi različnih semplerjev, kakršne je Gesaffelstein rad vključeval v svoje sete že od začetka. A vprašanje, ali je bilo na tem mestu sploh zaželeno variiranje od že poznanega. Med vizualnimi animacijami je izstopala le lekcija svetovne zgodovine, ki si jo je privoščil med komadom Hate or Glory. Skoraj arhaični kolaž fotografij, ki so prikazale vzporednice med največjimi zgodovinskimi "kiksi" in trenutno družbeno situacijo.

Poleg tega, da je bil nastop doživetje, je vse skupaj izzvenelo le kot ogrevanje za veliki pok, ki ga pa nismo dočakali. Zasoljen z veliko previsokim zneskom na vstopnici (30 evrov). Za veliko manjši znesek si je v Berlinu namreč mogoče privoščiti veliko večji zalogaj kakovostne elektronske doze za uho in telo.

Haidy Kancler