Neposredno s skladbo Giorgio by Moroder, ki je zvlekla v nostalgičen vrtinec tudi tiste pravoverne glasbene sladokusce. Tem, ki so bili takrat prepolni hvale tako Daftov kot tudi Giorgia, ta zvočno lirični monolog ni pomagal razumeti glasbene apologije Daft Punk. Namreč nisem prepričan, da je kdor koli izmed njih ali novopečenih mlečnozobih poslušalcev posegel po revolucionarnem prvencu skupine Daft Punk – ko je daft bil daft, punk pa punk! Če smo odkriti in iskreni, tudi skladbico Giorgio by Moroder smo »že slišali« v bolj antologijski in navdihujoči različici Conversation on Twin Peaks, v kateri nas je Nicolas Jaar spomnil na skladateljskega doajena Angela Badalamentija.

Dve leti po francoskem »šlageraju« za srečneže, je gospod Giorgio izdal album Déjà Vu, ki naj bi podoživel duh 70. in 80. let prejšnjega stoletja. Novo Donno Summer naj bi poosebljale Kylie Minoque, Kelis, Britney Spears, Sia, Charlie XCX …, pop aranžmaji pa naj bi pridobili tehnično-tehnološko zmogljivost današnjega časa. Rezultat je nadvse klavrn. Tisto, kar je Moroder nekoč produciral kot distopijo lahke elektronske konjenice, se v novi preobleki razkazuje kot enako med enakimi. Enolično, brezizrazno in razvodenelo, kljub neštetim daftovskim zankam povsem predvidljivo.

Ko slišite paradnega konja te studijske mineštre z mešalke, skladbo 74 Is the New 24, vam postane jasno, da evolucijski glasbeni tok nikakor ni zmožen obrnjene smeri ali poti. Diskokrogle nikoli ne bodo tako bleščeče in hipnotične, kljub novim frekvencam, brezžičnosti, dlančnikom in … robotizirani prihodnosti. Prihodnosti, v kateri se dva najbolj znana glasbena robota s čeladami za milijon dolarjev: Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo rada (po)hvalita, da je njun stric iz ozadja sloviti Giorgio Moroder. Tam v ozadju … naj tudi ostane.