Fenomenološko vprašanje grafike je globoko zarezalo v svojo matrico že pred štirimi leti, zato ga kljub prenekateremu skeptičnemu obiskovalcu morda ni treba vnovič načenjati. S krovno temo umetniškega "dogodka" je na bienalno prizorišče vstopila kuratorka 29. grafičnega bienala Beti Žerovc. Kot je pojasnila, "dogodki vzpostavljajo s to [umetniško] sfero različne povezave, praviloma pa so /…/ v galeriji dokumentirani oziroma je tovrstna dokumentacija nato še dodatno obdelana." Kuratorka 30. bienala Američanka Deborah Cullen je pod naslovom "Prekinitev" ponovno poudarila razvojne vidike grafike ter odziv umetnikov na komunikacijske novosti. Tokratni uvod v Grafični bienale Britanke Nicole Lees ne ponuja specifičnega urejevalnega ključa ali ključnega preobrata, javnost pa si kljub temu še kar zastavlja vprašanje za milijon dolarjev. "Kje je grafika?"

Prizorišče sodobne umetnosti
Četudi grafični bienale ponuja široko izbiro instalacij, videa in fotografije, za svojo podstat še vedno izbere matrico, kot eksplicitno lastnost grafike pa navaja njeno množitev: reprodukcija, dodajanje, izbris, rekonstrukcija, doris, izdelava po izrisanem vzorcu so postopki, ki ne uidejo niti 31. bienalu, pa čeprav so nemalokrat izraženi zgolj posredno, torej v zgodbi umetniškega projekta samega.

Tokratni bienale namreč "raziskuje družbenopolitične posebnosti, ki jih povezujemo z grafičnimi umetnostmi, še posebej v razmerju do reprodukcije, publicitete in skupnosti," je zapisala kuratorka Nicola Lees. Kot je dejal eden izmed komentatorjev Metod Blejec, strokovni sodelavec Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici, multidisciplinarni umetniški eksperimentator, oblikovalec in izobraževalec, se umetnost namreč ne deli več v tradicionalne podzvrsti, kot je grafika. "Na njihovem mestu so jih poleg močno zakoreninjenega slikarstva in kiparstva nadgradile še nove smernice, kot so (nova)medijska umetnost, procesualna umetnost, zvočna umetnost, video, fotografija, umetnost in znanost, umetnost in jezik /…/ itd. ali kombinacija naštetega. Po tej tezi sodobna grafika nima več tiste moči kot nekoč, ker je postala samo še orodje v mešanih tehnikah zgoraj naštetih (in več) podzvrsteh," pojasnjuje Blejec, ki v svoji kreativni praksi raziskuje principe in strategije vključevanja v dialog.

Žal se dialog med obiskovalcem in delom prevesi v nasprotje kuratoričinih zadanih ciljev, ki poudarja družbenopolitične okvire. Kot je v članku za Dnevnik ugotavljal umetnosti zgodovinar Miha Colner, je namreč razstava "formalno izjemno eklektična, a konceptualno vse preveč nedosledna. Premnoga dela namreč ne vsebujejo zadostne asociativnosti in vizualne moči, ki bi s svojo formo odločneje nakazovala vsebino." Namesto tega obiskovalec obtiči v iskanju faznih lastnosti, značilnih primarno za tradicionalne grafične postopke (kot je multiplikacija ali referenčna osnova).

Katalog 31. grafičnega bienala, poimenovanega Nad tabo/Ti, sicer nadomešča pomanjkanje informacij na mestu. Po natančnem prebiranju kataloga ugotovimo, da kuratoričini cilji z deli sicer sovpadajo. Fotografije Shannon Ebner, raznovrstne podobe "imaginarnih avtomobilskih trčenj", se nanašajo na reklamiranje avtomobilističnih popravil, torej na sodobni oglaševalski jezik, ki priklicuje podobe in želje. Instalacija Oscarja Murillo se navezuje na kolumbijske protivarčevalne ukrepe in odnos do tamkajšnjega grafičnega bienala, pa tudi na londonsko okolje umetnikovega odraščanja. Poljski kolektiv Urad za ohlapne povezave pa v seriji barvitih mačk najde "emblem poljskega turbokapitalizma", ki je državo zajel po razpadu komunističnega bloka. Žal pa vse to brez listanja kataloga ni najbolj razvidno – pozornost posledično preglasi spontano iskanje multiplikacij.

Sodobna grafika je oksimoron
Francisco Tomsich, urugvajski vizualni umetnik in pisec, stanujoč v Sloveniji, opomni na ločevanje med lastnostmi, postopki in grafičnimi procesi. Kot ugotavlja, se bienale osredotoča predvsem na lastnosti grafike, namesto v proces pa se obrača "v tekstualno in metaforično obravnavo pojavov." Tomsich zaznava poskus radikalne razstave, vendar pa po njegovem mnenju to bienalu ne uspeva niti "z vidika razstave sodobne umetnosti (torej kot reproduciranje, citiranje, prilaščanje in metaforično poustvarjanje konceptov grafike) niti z vidika tradicionalnih grafičnih umetnosti in njenih ustvarjalcev". To ugotovitev po svoje osvetljuje tudi luciden komentar že omenjenega Metoda Blejca, ki v sintagmi "sodobna grafika" razbere očiten oksimoron oziroma pomensko protislovje. Blejec pravi, da ima po vsej verjetnosti vsak svojo interpretacijo te besedne zveze, ter ločuje: "'Sodobna', kar pomeni nekaj zelo trenutnega, na robu (in termin uporabljamo mnogokrat napačno) in 'grafika' (v tistem tradicionalnem pomenu), [torej] tisti odtis na 2D ploskev."

Proces namesto lastnosti?
Da bi namesto eksplicitnih lastnosti lahko izpostavili grafično procesualnost, ugotavljata grafika Damian Vega in Sebastijan Zupančič. Zupančič, študent slikarstva, ki je s svojim opaznim grafičnim delom prijetno presenetil na semestrski razstavi ALUO-ja, šolal pa se je med drugim tudi v nizozemski Bredi, pravi, da je "avtor v grafičnem procesu posreden, težko je biti direkten. Ne gre samo za to, kaj se nahaja v ustvarjalčevi glavi. Gre tudi za moč pritiska na grafični preši, kjer se naredi sam odtis /…/, gre za čas, v katerem je plošča prepuščena jedkanju kisline, in še mnogo povsem tehničnih faktorjev. Ti vplivajo na končni odtis. Nekaterim je ta proces preveč dolgotrajen, jaz pa menim, da ravno tehnična plat doda delu dodatno vrednost. Težko je namreč vse predvideti, ravno to pa prida ustvarjalnemu procesu dodatno vrednost."

Damian Vega iz španskega Ovieda pri svojem delu uporablja tudi računalniško kodiranje osnove, ki pa jo lahko poljubno spreminja, dokler se drži niza pravil, nato šele pride na vrsto tiskanje. Prihodnost grafike vidi v generativni umetnosti, kjer je ideja avtorja začrtana v programski kodi objekta. Ta povzroči nepredvidljivo ekspanzijo nizov, podobno kot dednina organizma.

Kako bi sicer procesualnost prezrcalili v razstavo sodobne umetnosti, kot je grafični bienale, pa je zapleteno vprašanje. "Mislim, da lahko začnemo govoriti o pojmu (ang. notion) namesto podobi. In potem pade v ta kos skoraj vse," razmišlja Blejec, s spominom na Tomsichev komentar in aktualne značilnosti bienala pa se zdi, da »pojem« spet ogrozi ideja zrcaljenja ali kontekstualnega korespondiranja grafičnih lastnosti in njene uporabe v aktualnih umetniških praksah. Res ni druge poti do bienala kot izbira krovne lastnosti, iskanje načina vstopa, interakcije in razvojnih pristopov?

Podatkovna zbirka
Morda je trenutni bienale poskušal razbiti ravno to diskrepanco, torej iskanje odgovorov v odnosu do grafičnih lastnosti samih, saj v naslovu ne ponuja zamejenih tematskih vstopov. Središče bi lahko našli v vzpostavljanju "prizorišča, kjer politično in estetsko delovanje najdeta skupno osnovo", kot je navedeno na spletni strani Galerije Jakopič. Prav na tem prizorišču je umetnik Giles Round na povabilo 31. grafičnega bienala kreiral interpretacijo 1. mednarodne grafične razstave. Osnovi rez je med politično-estetskimi vidiki začrtala omenjena razstava, ki ponuja zgodovinski prerez, medtem ko se druga prizorišča v večini dotikajo projektov mlajšega datuma. Nekateri so bili ustvarjeni posebej za to priložnost, njihova pojavna oblika pa razpolaga predvsem s prostorskimi in videoinstalacijami, fotografijo, kiparskimi objekti, med njimi pa se v razstavišču najde tudi kakšen lesorez ali kamnotisk.

Žal so koncepti del nemalokrat nejasno izraženi, težko berljivi pa so tudi zaradi prostorske strnjenosti in pomanjkanja urejevalnega ključa. Takšen je že naslov bienala Nad tabo/ti (Over you/you), ki za izhodišče jemlje pripis, v naglici spisan v kotu risbe Martina Kippenbergerja, v odnosu do razstave pa lahko nakazuje tudi pozgodovinski spiralni (in ne linearni) niz konceptov. Po opazovanju sodeč, obiskovalec ob primanjkljaju informacij posledično svojo pozornost preusmeri v iskanje dešifrantske kode, ki pa jo z ozirom do »grafičnega« najde v najsplošnejši in najtradicionalnejši lastnosti: reproduciranju. S tem se vprašanje žalostno prevesi v svoje tradicionalistično nasprotje, razočarani pa so v večini vsi.

Katarina Stopar