Album The Köln Concert (ECM, 1975) je bil posnet 24. januarja pred štiridesetimi leti v tamkajšnji operi, in to z ne posebej kakovostnim instrumentom. Prodajna uspešnica (skoraj štiri milijone izvodov) je ustoličila intimno džezovsko improvizacijo. Za njeno nadaljevanje je nato desetletja skrbela razširjena družina Eicherjeve založbe ECM, katere član je bil poldrugo desetletje tudi ameriški kitarist Pat Metheny.

Joachim Kühn, še en nemški pianist, prav iz Eicherjeve generacije, ki je tudi slogovni sopotnik ECM-ovskega čutnega sloga. Kühna, rojenega v nekdanji Nemški demokratični republiki, pa omenjam zaradi njegovega sodelovanja na prvih izdajah losangeleške založbe Private Music, ki je intimno improvizacijo (predvsem klavirsko) speljala na bregove popdiskurza. V devetdesetih letih preteklega stoletja smo se navadili tako glasbo imenovati new age. Suzanne Ciani in še posebej grški superzvezdnik Yanni ter drugi (med njimi celo Rick Wakeman, član simfo-rock zasedbe Yes) so to glasbo razvozili od dvigal in letalskih kabin do koncertnih spektaklov v najbolj akustičnih antičnih amfiteatrih ter vzporedno še v številne filme oziroma v ozadja televizijskih oddaj.

Prevlada elektronike v glasbenih gradnjah je iz new agea izvedla chill-out. Toda najboljše iz tega prekata je še vedno ohranilo zaznavno džezovsko esenco.

Že pokojni švedski virtuoz Esbjörn Svensson in Norvežan Bugge Wesseltoft sta bila od poznih devetdesetih pa do pred desetletjem najbrž najmočnejša avtorja in pianista chill-out džeza. Prvi je, zanimivo, največ svojih del (navadno v triu imenovanem E.S.T.) izdal pri münchenski založbi The ACT Company (tudi ECM je založniški pogon s sedežem v bavarski prestolnici), medtem ko je bil Wesseltoft na začetku svoje kariere pianist nemara najbolj slavnega ECM-ovca, norveškega rojaka saksofonista Jana Garbareka, pozneje pa se je proslavil kot prvo najbolj znano ime založbe Jazzland iz Osla.

Ob vseh slogovnih in zadružnih prepletih ali povezavah pa se še enkrat vrnimo na nemški zahod ali v Severno Porenje - Vestfalijo. V kölnski katedrali je ne nazadnje nastalo tudi najbolj intimno slovensko popularno-glasbeno delo. Legendarna Odpotovanja je Tomaž Pengov večinoma spisal prav tam.

Je ali pač ni naključje, da iz Vestfalije izhaja tudi Grandbrothers, duet pianista in programerja, ki na džezovsko-new-age-arski vrh stopata prav letos. Njun prvi album Dilation (april 2015, založba Film) je najžlahtnejše glasbeno popotovanje zadnje dekade. To je zbirka kompozicij, ki omamlja s klavirsko milozvočnstjo, ta pa sestoji iz počasnejše in srednje hitre perpetualike ter plahe kompozicijske figuralike. Poslušalec je na mah potisnjen v najljubšo mu doživljajsko fantastiko ali pa kar k spremljanju sanjske hologramske predstave, pa čeprav oči še sploh ni uspel zatisniti. Pogosto digitalno dupliranje razmeroma preproste melodike glasbo pianista Erola Sarpa in programerja Lukasa Vogela, sicer študijskih kolegov, povzdiguje v čisto zvočno metafiziko. Grandbrothers pa - zanimivo - kot najvplivnejše glasbenike ne pozabita izpostaviti nemškega vizionarskega skladatelja Karl-Heizna Stockhausena ter posebnih zvočnih estetov med komponisti in tudi interpreti, Američana Steva Reicha in Japonca Rjuičija Sakamota. ECM-ovsko zlato dobo prej opisovano new age (prej in potem) pa Lukas in Erol sploh nimata za referenčno, kar je še posebej zanimivo in ne nazadnje tudi vznemirljivo.

Na albumu Dilation so najmočnejše skladbe prav gotovo Newton’s Cradle, Wuppertal, 5 Gengen 1 ter pesem Ezra Was Right, ki je svetovno slavo Grandbrothers - tudi kot del didžejevskih repertoarjev slavnega producenta Bonoba - zanetila prva.

Grandbrothers sta šele na začetku, a že zdaj sijajna.