Za Liz Harris, ki se z alter egom Grouper podpisuje pod svoja glasbena dela, je to enostavno edinstven način ustvarjanja. V njenem manj kot desetletnem diskografskem zaporedju se vsak album sliši kot drugačen, različen in povsem nov, a hkrati podoben le njej in njenem glasbenem izrazu. Prvič, ker je Liz mojstrica sprememb agregatnih stanj lastne akustike, in drugič, ker je njena poetika kljub univerzalnemu značaju vedno le odsev njenega življenja.

V takšnem kontekstu je treba razumeti in vzeti tudi njeno zadnje malo – veliko delo, album Ruins. Ta introvertirani zvočno-lirični (po)hod skozi osebno tragedijo (Holding, Clearing, Labyrinth), ki je za sabo pustila le ruševine, globlje in tiste malo manj globoke temelje, se sliši kot mala nočna glasba za klavir in … mikrovalovno pečico. Zvok zadnje nas dobesedno strezni v skladbi Lighthouse! Skladbi, ki jo, kot navsezadnje tudi celoten album, odlikujeta ogoleli klavirski zvok in akustika prostora, v katerem je Liz igrala in pela.

Kot da bi se v svojem do bolečine vznesenem stanju zrušene identitete avtorica sama ozemljila. Kajti album Ruins, ki ga je Liz že leta 2011 posnela na Portugalskem, se kljub breztežno otožnem klavirskemu vzdušju in na trenutke neartikuliranemu leposlovju bere kot avtoričina katarzično-gradbena rehabilitacija duha in telesa. Kot da bi Liz sporočala, da je ne glede na količino in obseg ruševin, ki jih nosite v sebi, vedno treba poskusiti vnovič graditi.

Ocena: 5; piše Miroslav Akrapović