V Težkomentalcih, ki sicer veljajo za njen literarni prvenec, je angažirano in prepričljivo zavrnila človeka nevredno družbeno prepričanje, češ da je homoerotična izkušnja zgolj posebna oblika duševne motnje. Že s tem romanom se je pisateljica podpisala pod iskreno kritiko omejujočega družbenega sistema, ki ustoličuje najrazličnejše fobije in omalovažuje človekovo svobodo čustvovanja. Nič čudnega, saj je pripoved med drugim namenjena razbijanju družbenega stereotipiziranja s posebnim pogledom na lezbično problematiko. Jedrt Lapuh Maležič ji namenja osrednjo pozornost tudi v zbirki kratke proze Bojne barve, ki osvetljuje ne le slovensko gejevsko in lezbično sceno, temveč tudi nanjo pripeto stigmatizacijo.

Bojne barve odločno rušijo najrazličnejše klišejske predstave, ki zadevajo istospolno partnersko izkušnjo in jo prikazujejo kot nenormalno ali patološko pojavnost. Jedrt Lapuh Maležič namreč skozi 28 kratkih zgodb skrajno kritično pojmuje vse, kar sodobna družba označuje za manjvredno oziroma odklonsko od večinske miselnosti matrice. Ko brez dlake na jeziku razgalja najskrivnejše detajle iz intimnega življenja gejev in lezbijk, med drugim izvemo za silno notranjo stisko odraščajoče dijakinje, ki jo razjedajo občutki krivde in negotovosti zaradi drugačne spolne nagnjenosti in čedalje večje homoerotične želje. Iz istega razloga njen malce starejši sovrstnik hitro menjava spolne partnerje in se zelo dobro zaveda svoje družbene izključenosti. Lapuh Maležič že skraja poudarja idejo erotike kot ključne življenjske potrebe in hkrati ostro obsoja stigmatizacijo istospolne usmerjenosti. To težnjo še posebej suvereno utelešajo protagonisti, ki se za takšne ali drugačne predsodke ne menijo kaj dosti, temveč si sami zakoličujejo meje mogočega, normalnega. Na primer v zgodbi Nisva kljukast križ.

Ustavim avto na parkirišču, kjer me že čakaš, in izstopim. Mulčka, ki se prerivata na kratkem stopnišču pred vhodom v blok, sta zabrita na petelinčka kot znani fuzbalerji in modno oblečena. Tamali se pripravlja dričati po ograji in milo prosi starejšega, naj ga oceni od ena do pet. "Saj boš, a ne, da boš?" Starejši frajerček samo prikima. Ko te pod stopniščem poljubim v pozdrav, večji od njiju zatuli: "Stari, a s vidu lezbe?!" Ta mali, ki naju ni videl in se je pravkar pridričal po ograji, pogleda starejšega mulčka in mu užaljeno reče: "Obljubil si mi, da boš gledal, kako mi gre. Lažeš mi pri belem dnevu!" Tega ta malega bi najrajši posvojila. Ne vidi kljukastih križev, kjer jih ni in jih nikoli ne bo. Ne plašijo ga. Lahko bi me marsikaj naučil.

Bojne barve navdušujejo z vsebinsko aktualnostjo in pripovedno pretanjenostjo. Kot take ustvarjajo verodostojen in tematsko raznolik svet, znotraj katerega najbolj prihaja do izraza angažirano detabuiziranje gejev in lezbijk, še posebno njihovega intimnega, spolnega življenja. Začenši z zgodbami, kot so Racija, Lepa Breda in Pošast, zbirka jasno in glasno opozarja na stiske in zadrege, s katerimi se istospolno usmerjeni posamezniki srečujejo ob razkrinkavanju svoje identitete. Že nekajletna deklica iz zgodbe Lepa Breda mora zaradi vse večje naklonjenosti in ljubezni do odrasle Brede prenašati mamine očitke, češ "tega te nismo učili". Nič čudnega torej, da so mladi odrasli, kakršni so Gvido, Marjeta in Anita iz zgodb Niti jaz ne, Nag iti ven je nevarno in Vzamem nazaj, zagreti privrženci skrivanja, celo zatajevanja svoje drugačne spolne pripadnosti.

Jedrt Lapuh Maležič že skraja opominja, da se homoseksualni in heteroseksualni pari v ničemer posebno ne razlikujejo; skoraj vse, česar se nadejamo v razmerju med moškim in žensko, najdemo tudi v razmerju med ženskama ali moškima. Tudi tukaj obstajajo etnične in rasne pregrade, težko ozdravljive bolezni in najrazličnejše oblike spolnega izkoriščanja in suženjstva, ljubosumja, varanja in tekmovalnosti. Le da so homoseksualci zaradi odrinjenosti na družbeno obrobje toliko bolj podvrženi prepovedanim substancam, prostituciji in osebni diskreditaciji s strani večinske (heteroseksualne) populacije.

Jedrt Lapuh Maležič ostaja zvesta kratki prozni formi. Že njeni Težkomentalci veljajo za roman v zgodbah, Bojne barve pa poosebljajo še bolj jedrnato pisanje, podobno anekdotam in krokijem. Taka ustrojenost izrazja sicer zmanjšuje možnost psihološkega portretiranja, a obenem zagotavlja visoko doživljajsko dinamiko in premočrtnost povedanega. Nič čudnega, da imajo Bojne barve že skraja zašiljeno optiko, ki je – kar je vsekakor pohvalno – brez kakršnega koli sentimentalnega naboja. Medtem ko pisateljica prikazuje različne segmente istospolnega ljubimkanja, z veliko mero situacijske ironije izrisuje tudi njegove manj privlačne plati, tj. erotične zagate, komunikacijske blokade in neizpolnjena hrepenenja. Pri tem je jezikovno razigrana in spretna; zlasti nižjepogovorne provokacije in humorno zastavljene prispodobe in preimenovanja so še posebej pristni podaljški telesnega zbliževanja med protagonisti.

Zbirko Bojne barve ne nazadnje odlikuje slogovna pestrost. Prvoosebni doživljajski perspektivi, ki je sicer najpogostejša, se namreč prepričljivo pridružujeta drugoosebno nagovarjanje notranjega jaza in tretjeosebno parodiranje. Nič manj zanimivo in dobrodošlo ni pisateljičino izrabljanje različnih pripovednih modulacij, recimo dnevniškega poročanja v zgodbi Homo erectus ali SMS-pogovora v zgodbi Res. Kaže, da so vse prej kot enopomenski tudi naslovi zgodb, še več, že osrednji naslov zbirke ne ponazarja samo ženskega ličenja, temveč tudi osnovno človekovo pravico do dostojnega in svobodnega življenja. Čeravno Bojne barve zaradi vsega naštetega malce spominjajo na pripovedi Suzane Tratnik, ni nobenega dvoma, da kdor zna, pač zna.

Martina Potisk, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).