Roman Jurija Hudolina Osnove ljubezni in zla sledi štirim predhodnim. Če poskušamo slediti le nekaterim njihovim pripovednim nitim, lahko povzamemo, da je prvenec Objestnost vpeljal mladostniško uporništvo mladega pesnika, ki z razvratnim pijančevanjem klofuta javni okus in mimogrede oriše lokalno kulturno sceno, roman Pastorek je nato izrisal njegovo družinsko preteklost, Vrvohodec pa je posameznikovo uveljavljanje nasproti pokvarjenemu svetu obrnil k posamezniku kot ujetniku družbe.

Gradiva za artikulacijo je v Osnovah ljubezni in zla precej. Zanimivo, nadvse zabavno in hkrati skrb vzbujajoče pri tem je, da je središče dogajanja, kolikor slovensko mogoče, gostilna. Najsi bo v Ljubljani, na Kreti ali na katerem od rezidenčnih bivanj glavnega junaka. Po eni strani Hudolin s tem le stopnjuje idejno geslo »gostilna je moj dom« – medbesedilno navezavo iz Vrvohodca, kjer glavni lik Konečnik, harmonikar, namiguje na pravega avtorja narodnozabavne uspešnice. Po drugi strani pa ne gre le za prostor sprostitve inhibicij skozi popivanje, saj gostilna na ljubljanski tržnici predstavlja mesto srečanja, čudno zmes javno-zasebnega partnerstva. Izraz »bifeproletariat« bi bil posrečen, a ni natančen, saj tjakaj zahajajoči lokalni kvaziintelektualci, kulturniki in politiki, ki bodo bralcu srhljivo znani, pripadajo višjemu sloju, nekateri celo eliti.

Čeprav vzpostavljena resničnost Hudolinovega romana ni črno-bela, vendarle pristaja na dvodimenzionalnost. Vsak ima svoj prav, meja med njimi pa pogosto ni prav jasno razločena. Glavni lik včasih cinično in s prezirom napada svoje bližnje, naključne sogovornike in družbeni položaj, spet drugič pa jih zavzeto brani. A nikoli s povsem notranje pozicije, prav tako pa je tudi njegovo zunanje mesto vselej le začasno. Podobno je tudi v odnosu do dejanskosti: pozicije izjavljanja igrajo na svojo iskreno pristnost, ki pa jo suverena pisateljska izpeljava uspešno relativizira. Etična razsežnost, ki bi jo lahko zaznali v prejšnjih delih, tokrat vznikne mimogrede in kot po naključju. Na ta način je pripoved v odnosu do sedanjosti groteskno znana, vendar ne nujno dejanska. Apatija meščanskega udobja, iz katere lamentira Hvalica, zavira kakršnokoli akcijo, tako da se na koncu z njo sprijazni. Zmanjka tako ljubezni kot tudi zla, saj je oboje prenaporno.

Čeprav romaneskni opus Jurija Hudolina ostaja živ organizem, odprt za prihodnja vijačenja interpretacij in avtorjevih dopolnitev, je ob zadnjem romanu Osnove ljubezni in zla mogoče utrditi predstavo kontinuitete njegove pisave. Ne gre za esencialistično podstat ali neoprijemljiv pridih veščine, tudi rokohitrske asociacije avtorja in dela ostajajo prekratke. Preprost avtobiografizem le stežka pojasni, zakaj posamezna dela v skupni perspektivi delujejo kot odvodi iste zgodbe. Ti pristopi so namreč le deloma združeni v venomer prisotnem izhodiščnem principu dvojnosti: preigravanju avtentičnosti in hlinjenju pristnosti, z močno oporo v svežem izrazju in dovršenem slogu, ki sta že postala pisateljeva značilnost.

Rok Bozovičar; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).