In če se scenarij Jurskega sveta precej lucidno zaveda ciničnosti novodobnega potrošnika in višine njegovih pričakovanj, potem je jasno, da nam tudi ne morejo le servirati filma z realistično zgeneriranimi dinozavri in pričakovati, da bomo očarani, kot da se piše leto 1993 in je lomastenje tiranozavra najbolj spektakularna stvar, kar smo jih kdaj videli na velikih platnih. Animatronične prazgodovinske zveri so zamenjale računalniško animirane, v teoriji boljše in prepričljivejše - a kaj, ko smo kinoobiskovalci na posebne učinke v zadnjih dvajsetih letih postali vsaj toliko otopeli kot tisti obiskovalci Jurskega sveta, ki zdolgočaseno z enim očesom spremljajo, kako tiranozaver popade kozo. (Seveda je tudi implicirana ugotovitev filma, da smo za poplavo slaboumnih, megalomanskih spektaklov krivi zgolj in samo gledalci, skrajno cinična, a to je že druga tema.)

Kar pa ne pomeni, da film s pridom ne eksploatira nostalgije: originalni logotip Jurskega parka je v kader potisnjen tolikokrat, da je jasno, da Colin Trevorrow svoj film skuša plasirati kot dialog s kultno uspešnico, in ne le kot nadgradnjo njene ideje. (Gre celo tako daleč, da glasbena podlaga inkorporira tisto klasično, v hipu prepoznano melodijo Johna Williamsa iz prvega filma.) Obenem je tudi povsem jasno, kam Steven Spielberg relegira obe prejšnji "jurski" nadaljevanji (Izgubljeni svet iz leta 1997 in Jurski park 3 iz 2001): najbolje je, da ju nikoli ne omenimo in se pretvarjamo, da nista niti obstajali. (Prav Spielberg je namreč izvršni producent filma, katerega režiser je do zdaj podpisan pod en sam celovečerec, komično dramo Safety Not Guaranteed (2012), ki je imela približno tristokrat nižji proračun od Jurskega sveta.) Da je Spielbergov pečat tukaj viden na vsakem koraku, je jasno.

Jurski svet izhaja iz premise, da je tematski park z dinozavri že popolnoma utečena različica masovnega zabavišča: ljudje se že leta zgrinjajo na otoček Isla Nublar ob Kostariki, poseljen s krotkimi predpotopnimi orjaki. Morda preveč krotkimi: "Dinozavri na nikogar več ne naredijo vtisa," pripomni direktorica parka Claire (Bryce Dallas Howard) in za trenutek se zdi, da se bo ob tem zazrla naravnost v kamero. V teh uvodnih prizorih je Claire prikazana kot preživeta karikatura "pasje" poslovne ženske: zategnjena, nevrotična, obsedena z nadzorom in bolj obremenjena z zaslužkom kot s skrbjo za varnost ali humanost. (A brez skrbi, čaka jo še ogromno teka v nemogoče visokih petah, zaradi česar jo je internet že ovenčal za feministično junakinjo, tako rekoč ekvivalent Ripleyjeve v Osmem potniku Ridleyja Scotta).

Claire torej ni ravno materinski tip - nima pojma, koliko sta stara njena nečaka; starši so ju poslali k njej na obisk, ona pa ju v hipu naprti svoji osebni pomočnici. (Nick Robinson in Ty Simpkins sta po prepričljivosti daleč nad povprečjem tipičnega otroškega igralca v veliki franšizi, a še vedno sta njuna lika v filmu le rekvizita, zaradi katerih bo tetka Claire morala skočiti v akcijo in razmisliti o svojih zgrešenih prioritetah.)

Trenutno pa ima Claire večje skrbi: v goste prihaja lastnik parka, ekscentrični mogul Masrani (Irrfan Khan, čigar lik je le kilava zamenjava za fantastičnega Richarda Attenborougha v prvem filmu), ki bi rad videl najnovejšo stvaritev parka. Naš stari znanec, dr. Henry Wu (BD Wong), je v laboratoriju iz "skrivnih genetskih sestavin" več živalskih vrst namreč ustvaril novega plenilca, "večjega in boljšega" od tiranozavra. Njegov Indominus Rex ("Hej, smo pač potrebovali zveneče ime!") skriva še nekaj dodatnih, skrivnih nadgradenj, med drugim očitno precej sposobnejše možgane od tistih, ki jih po navadi pripisujemo dinozavrom.

Po genetsko izboljšanih dinozavrih se sline cedijo tudi vojaškemu svetovalcu Hoskinsu (Vincent D’Onofrio), ki v topoumnih živalih vidi idealno orožje za boj proti IS-ju ("Predstavljaj si samo, da bi imeli tele stvarce v Tora Bori!"). Nekatere premise v tem filmu so pač tako butaste, da se je bolje z njimi čim manj obremenjevati, a izvirno Chrictonovo sporočilo o tem, kako vsak čudež znanosti prej ali slej skazi sla po dobičku, bi težko bilo jasneje izpisano.

Samo "za vsak primer" za oceno tveganja na pomoč pokličejo enega izmed svojih zaposlenih, trenerja velociraptorjev Owena (Chris Pratt), ki kot nekakšen seksi Indiana Jones na večmilijonski posesti parka, kako priročno, prebiva v razmajani kolibi, kamor mora ponj v svoji neprimerni obutvi odštorkljati Claire. Sledi nekaj nerodnega spogledovanja in jasno je, da se bo boj za preživetje za naša protagonista prelevil v romantičen zmenek; njun odnos še najbolj spominja na ameriške romantične komedije iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja. Owen je obenem edini, ki v "pridobitvah" parka, kot dosledno pravijo dinozavrom, vidi dejanske živali, in nasprotuje nenadzorovanemu genskemu manipuliranju z njimi, češ da bi "napredek tokrat morda moral izgubiti".

Če so večji dinozavri - omembe vreden je denimo morski "mozozaver", nekakšen križanec med kitom in krokodilom, ki belega morskega psa pogoltne v enem grižljaju - in večje kulise, morata biti seveda potencirana tudi nasilje in kaos, ki izbruhneta po (pre)dolgi ekspoziciji.

Ko končno poženemo v višjo prestavo, so rezultati - mešani. Na eni strani so čudovito koreografirani prizori jate prazgodovinskih ptic roparic ali pa safarija v futurističnem krožnem vozilu, ki opravičujejo status Jurskega sveta kot nesporne uspešnice letošnjega poletja. Po drugi plati pa so tu računalniško zgenerirana, dvodimenzionalna džungelska ozadja in precej očitno zmanipulirani prizori, v katerih so dinozavri v dejanski interakciji z živimi igralci. V tem pogledu Trevorrow ne blesti nič bolj - ali pa se odreže celo slabše kot Gareth Edwards v lanski Godzilli; pravzaprav vas bo končni spopad v marsičem spomnil če ne že na Godzillo, pa na ruvanje kajdžujev v Ognjenem obroču Guillerma del Tora.

Jurski svet je najboljši v segmentih, v katerih si ne dela utvar o svojem statusu "popkorn" poletnega spektakla in se veselo prepusti samoreferenčni ironiji in plačanemu oglaševanju (v parku so seveda izpostave vseh mogočih franšiznih restavracij). Takrat je, tako kot njegov generični superjunak Chris Pratt, simpatičen, čeprav površinski in na trenutke butast. (Kadar se scenarij loteva "reinterpretacije" vloge spolov, načenja vprašanja o faustovski prodanosti znanosti korporacijam ali teoretizira o vojaški uporabi dinozavrov, je težko ne zavijati z očmi.) Samo ne pričakujte, da vam bo vzelo sapo tako kot leta 1993.

Ocena: 3/4; piše Ana Jurc