Poleti, ko so kinematografi praviloma preplavljenimi z butastimi komedijami, parodijami in megalomanskimi franšizami, je prava mala radost, da je ne samo v Kinodvor, ampak tudi v vaš lokalni multipleks pricurljala krasna novozelandska komedija Kaj počnemo v mraku. Pozabite govoreče plišaste medvede - česa tako odbitega (in s tako visokim količnikom uspešnih šal) Seth MacFarlane, Seth Rogen ali James Franco ne bi nikoli spravili skupaj.

Dokumentarna filmska ekipa se - oborožena s križi, česnom in zagotovili, da se jim ne bo zgodilo nič žalega - vseli v razpadajočo hišo, kjer se tamkajšnji stanovalci, štirje vampirji, počasi pripravljajo na Nesveto maškarado, največje letno srečanje novozelandske nežive skupnosti (vampirjev, zombijev, čarovnic in podobnih marginaliziranih skupnosti). In naši vampirji tudi niso nežni vegetarijanci, ki bi se lesketali na soncu (pa čeprav so tudi tukaj volkodlaki njihovi smrtni sovražniki), pač pa čisto pravi, oldskul krvosesi, ki ponoči po zakotnih uličicah Wellingtona iščejo nič hudega sluteče žrtve.

Vsakdanjik njihovih bivalnih razmer v nasvinjani hiši nam razkazuje Viago (Taika Waititi), evropski "dandy" v maniri romantičnih vampirjev Anne Rice, nadležno uslužen fant, ki svojih treh sostanovalcev vseeno ne more pripraviti do tega, da bi pomili kupe od krvi zamazane posode. Že pet let je namreč na vrsti za pospravljanje 183-letni Deacon (Jonathan Brugh), kujav "mladenič", ki ukazovanja ne prenaša najbolje in ki večino svojih dolžnosti prelaga na osebno pomočnico Jackie (Jackie Van Beek) - zanj rekrutira device in briše mlake razlite krvi po hiši v zameno za prazne obljube, da jo bo Deacon "enkrat kmalu" spremenil v vampirko. Seksi zapeljivec po modelu Stokerjeve Drakule je Vlad (Jemaine Clement), nekdaj mogočen vampir, ki je izgubil velik del svoje moči, še vedno pa premore dovolj energije za priložnostna mučenja in orgije.

Na koncu je tu še najstarejši član druščine, osem tisoč let stari Petyr (Ben Fransham), ki je s svojimi čekani, kremplji in grozečim sikanjem izrezan grof Orlok (alias Max Schreck v Nosferatuju). Sostanovalci ga v njegovi grobnici v kleti iz strahu večinoma puščajo na miru, ampak nekako mu v naročje vseeno pade ena izmed njihovih potencialnih žrtev, Nick (Cori Gonzalez-Macuer), ki s Petyrovim ugrizom postane najnovejši, najarogantnejši član vampirske klape. Po wellingtonskih nočnih klubih se vsakomur, ki je pripravljen poslušati, baha s svojim novim statusom ("Jaz SEM Somrak!"), kar bo seveda pritegnilo tudi neželeno pozornost ...

Lepota "Mraka" je ravno v tem, da si da scenarij toliko opravka s podrobnostmi; izmišljeni svet te alternativne Nove Zelandije je razdelan do zadnje podrobnosti in gegi v njem so speljani smrtno (!) resno - zaradi česar so seveda tako smešni. Že v uvodni špici vsak izmed likov dobi svojo montažo zgodovinskih dokumentov in srednjeveških likovnih upodobitev, ki vzbuja vtis večplastnega lika. Večina humorja izhaja iz trkov različnih vampirskih značajev, in ponavljajoče se šale so dosledno speljane skozi celoten film, praviloma prepletene s filmskimi referencami za ljubitelje vampirskega žanra (eden izmed naših junakov denimo skuša iti na ples v maskah oblečen kot Blade, kar seveda ni sprejeto najbolje). Obenem tudi protagonisti sami niso slepi za popkulturni model "pravega vampirja". ("Zakaj imamo raje device? Ne vem ... ker se tako pač to počne?")

Avtorja filma Jemaine Clement in Taika Waititi (dva izmed glavnih igralcev sta torej pod film podpisana kot režiserja in scenarista) vampirski žanr očitno obvladata do podrobnosti in s pridom sprevračata njegove konvencije. Namesto deviške lepotice (Belle?), za katero bi koprneli vampirji, imamo tu denimo Nickovega prijatelja, tihega in omlednega smrtnika Stuja (Stuart Rutherford), s katerim krvosesi spletejo pravo bromanco, vredno kakega filma Judda Apatowa. Stujevo topoumno strmenje naravnost v kamero, ko mu Nick "prizna" svoj novi bivanjski status, je fantastična parodija resničnostne televizije. Kaj počnemo v mraku ima več skupnega s TLC-jevim televizijskim smetjem, križanim s kako Pisarno ali Sodobno družino, kot pa s smrtno resnim mockumentarcem tipa Čarovnica iz Blaira - kar pa po drugi strani pomeni, da na trenutke deluje kot serija skečev s (pre)malo kohezivne osrednje zgodbe. Format mockumentarca je že malo izrabljen, a dokler "funkcionira" tako visok odstotek skečev kot v Mraku, se ne pritožujemo (preveč).

Obenem je film tudi veliko več kot samo butasta parodija z nadpovprečnim smislom za humor: v svoji srčiki ima presenetljivo nežno sporočilo o pomembnosti prijateljstva, pristnega (ne)človeškega stika in toleriranja razlik med posamezniki. Avtorja s humorjem, a brez zlobe spremljata naše protagoniste, ki se spopadajo s tehnološkimi novotarijami 21. stoletja (ko recimo ugotovijo, kaj je internet, očarano iščejo sončne vzhode na YouTubu) in ovirami, ki jih neživim postavlja okolica (ne morejo v nočne klube, ker jih varnostniki nikoli eksplicitno ne povabijo noter). Da je kontrast med viktorijansko opravljenimi, dramatičnimi vampirskimi pojavami in zaspanim, provincialnim nočnim življenjem Wellingtona že sam po sebi silno smešen, ni treba posebej poudarjati. Čisto vsi liki ponujajo iztočnice za empatijo, še posebej romantični Viago, ki je še vedno zaljubljen v zdaj že hudo postarano smrtnico.

Če je kdo pred leti na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru ujel grenko-sladko zombijado Harold's Going Stiff (r. Keith Wright), bo imel še najboljšo primerjavo, kako lahko komedija s srcem vdahne novo življenje že preživetim žanrskim tropom. Napovedujem gotovo uvrstitev na lestvico (meni) najljubših filmov letošnjega leta.

Ocena: -5; piše Ana Jurc