Kamel Daoud, čigar prvenec Primer Meursault je alžirskega novinarja izstrelil med literarne zvezdnike, je Camusovi klasiki z uvodno repliko »Danes je mama še vedno živa« zdaj postavil ogledalo; Tujca je vzel za inspiracijo, a tudi za kritično vrednotenje, pa za obračun s francosko kolonialno preteklostjo, alžirsko poosamosvojitveno realnostjo in nenazadnje za lastno izpraševanje odnosa do boga in islamskega ekstremizma.

Pred nami je večplasten, intriganten in v mnogočem igrivo zmuzljiv roman, dobitnik nagrade Goncourt za najboljši prvenec, ki bralca vseskozi vabi k sebi, ga nagovarja, z njim skratka aktivno komunicira. Eden magnetov ob branju je ravno Daudova dvoumnost v vzpostavljanju dialoga; včasih se namreč zdi, da komunicira z bralcem, spet drugič, da so njegove besede namenjene Camusu, v čigar romanu je ime umorjenega Arabca ostalo neizgovorjeno. Ravno anonimnost žrtve krepi ranjeni ponos Daouda oziroma mlajšega brata zdaj že znamenitega Arabca, ki je v pripeki alžirskega poletja ob drugi uri popoldan klonil pod streli Meursaulta. Najbolj boli dejstvo, da je bil umorjeni brat zreduciran na raven nepomembneža, brezimneža, da je njegova anonimnost v kontekstu umora in sodnega procesa delovala kot olajševalna okoliščina. Še več, sorodnikov nihče ni nič vprašal, preiskave in zapisnikov preprosto ni bilo. Absurd nad absurdi? Meursault ni bil obsojen zaradi umora Arabca, trdi mlajši brat, temveč zaradi neizkazanega žalovanja ob mamini smrti.

V romanu Primer Meursault sta Arabca dobila ime, umorjeni je bil Musa, njegov mlajši brat se imenuje Harun in je protagonist Daoudoevga romana, vse bolj zagrenjeni Alžirec, ki že dvajset let išče bratovo truplo. Nazadnje ga »najde« oziroma dobesedno iznajde, z radikalnim dejanjem, ki deluje obenem katarzično in osvobajajoče – tako v intimnem kot družbenem pomenu. Ključni dogodek romana je namreč znova pravno zapletena afera; če bi bil izpeljan med alžirsko osvobodilno vojno, bi dobil herojski pridih, ker se je zgodil tik po razglasitvi neodvisnosti, ima obrise kriminalnega dejanja. Ampak Harunu je vseeno, rešiti želi predvsem svoj razum, ki ga je dolga leta izgubljal ob neutolažljivi materi, do katere tekom časa postane enako odtujen kot Meursault. »Ja, danes je mama še vedno živa«, pravi Harun, ter nadaljuje, »a to me prav niče ne gane. Zanjo nisem bil sin, temveč objekt.«

Harun bi utegnil obveljati za enega najbolj tragičnih likov sodobne literature, Camusa denimo takole neposredno obtoži: »Ubijal je tvoj junak, krivdo pa občutim jaz, jaz sem obsojen na tavanje brez cilja.« Ne preseneča torej, da Harun postaja enako otopel in nedovzeten za okolico kot Meursault, njegov simbolni dvojnik. Haruna pisatelj nemara opisuje celo kot shizofrenika, saj Muso občasno vidi izključno kot literarni lik, v nekem trenutku ga namreč opiše kot »brata, ki je umrl v knjigi,« medtem ko na drugem mestu svojo različico dejstev opiše kot »zgodbo kot izvirnem mitu,« ki da se odvija »nekje v neki glavi.«

Primer Meursault je velik sodobni roman, knjiga o kolonializmu, alžirsko-francoskih odnosih, o jeziku in pojmu Arabstva, ki ga Daoud nikoli ni ponotranjil, saj je mnenja, da je podobno pojmu črnstva, da obstaja le v pogledu belcev. Kamel Daoud ni kritičen le do kolonialne preteklosti, temveč tudi do alžirske sodobnosti in religije, ki da izkrivlja težo sveta. Primer Meursault ne ponuja le dialoga s Tujcem, temveč nastopa kot avtentično delo in samostojna celota.

Simon Popek, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).