Duhovit je že kot lik, duhovita je njegova interpretacija, duhovite so rime, pa čeprav že te odkrivajo, da 40-letnik iz Trnovega ni niti posebej artikuliran pripovedovalec niti viruozen rimáš. Kajti: uživaško srkanje domiselnih uličnih resnic zahteva dve prvini: nekaj opreme in kakovostno vsebino. Glaž in slamico se najde, najboljša limonada pa je tista, po kateri plava še nekaj limoninega mesa, medtem ko je nestopljeni sladkor na dnu le še dodaten adut.

Ke$ tip, song, ki je pred mesecem dni kot prvosinglični napovedal Klemnovo tretjo celourno izdajo, se mi je zdel skrajno smiseln in torej dobro zrežiran simbolni most, razpet čez desetletje avtorjevega sorazmernega izdajateljskega molka, obenem pa me je močno zaskrbel prepoznavni stakato, spleten čez dokaj ovelo melodijo. Ob tem ni obetala niti samo-hihitajoča kontrarefleksija nemara Klemnove najbolj ponarodele viže oziroma najbolj udarne rappopevke s slavnega prvenca Trnow Stajl (Nika, 2000), zimzelene Ke$ pičke. Da le ne bo enak, isti, šibek?

Namišljeni trepet je bil ob zaužitju S3P-celote nemudoma pozabljen. Čeprav ne povsem.

Življenje je cirkus ali pač "maskenbal" odmeva iz sleherne pore raperjevega novega zamaha. Uvodno Glavo v oblakih je Klemen urezal - kot Ke$ tipa - bolj lahkotno, z nekaj žvižgi za kratkimi krilci, nekaj vonja po mladih joških in je.

Zato pa je komad Igra zadosten narativni torpedo, ki socio-politične klime v Deželi ne sesuje površno, ampak pravilno in zadostno. Gostovanje krčanskega dvojca Alkomobb (Gero in Shweppo) narativni paravan pričakovano razširi, pri čemer je Gerov izpad resnično superioren; vsebinsko, dikcijsko-tehnično pa sploh. Toda ves položaj še najbolj ilustrativno v prid kritikove potešenosti spreobrne tisti polglasnik z vprašajem, ki sledi poduku, “Vid’š, to je ta igra!”

Klemen Klemen je prav na tej točki spet postal kredibilen raperski starešina, ki mu je nato dovoljeno afnati se, zafrkavati, otročariti, tj. zganjati komično bombastiko vseh vrst ali profilov.

A Klemen Klemen ne skrene v banalost. Resda že na Life Of a NI GA spet kokodakajo kure in mukajo krave, avtor pa akcijo nemudoma preseli v zaodrje, kjer se mu čakajoče v vrsti ponujajo oboževalke. Toda po slabi minuti nastopita že trpko spoznanje ter priznanje “in povrh usega sem se ga začel nalivat, v alkoholu not svojo bolečino zlivat” - dokaz, da je zdaj 40-letni raper-pesnik še vedno v veličastni stilistični formi, pa čeprav ga je na dolgem in utrujajočem čofotanju po Rubikonu (če ne kar Rum-ikonu) nekajkrat skoraj zavrtinčilo k nevarnemu dnu.

Sledi lahko le Ljubezen, kjer se Klemen nevede izkaže kot najpristnejši slovenski hipster, saj s to pesmijo vse svoje stare in bodoče navijače opomni, da so stvari, ki jih poznamo, zelo transcendentne, pa čeprav si tega ne upamo priznati. Obenem pa je taka miselnost ali lovljenje teh prispodob še zlasti za mačistični hiphop ali rapersko bruhaški kanal velika in zato še toliko bolj dragocena redkost.

Moja lepa soseda bo seveda uspešnica leta, toda trikratna voajerščina s preveč podobnimi zaključki je tako ali tako predvidena za “nahranit rajo”, strukturno pa spomni na razpotegnjeno Js delam rap, zadnji komad s Klemnovega drugega in do včeraj zadnjega albuma Hipnoza (Nika, 2003). Krepostnost rim, izvzeta iz obeh, Klemnu napoveduje zelo srečnih naslednjih 40 - delal bo rap in masiral sosede. Vsekakor zdaj pri "Sosedi" velja poseben pozdrav Goričanu Kingu.

Praktično vse, kar sledi v drugi polovici S3P-ja, je "žur pri odprti rampi". Ohio in Pridte na žur sta dodatni prednosti za preboj iz "skozi te težke cajte".

Starošolski funky-flow začne rahlo usihati oziroma ga vstran zanesejo robotski koraki v songu Pirat Walk in še bolj v tistem z naslovom SP3000, v dveh svežnjih sanjsko-futurističnih ali sladkih videoigralniških blodnjah, tudi tako zelo značilnih za Klemna Klemna. V SP3000, pravzaprav končno tudi Slovenec dobi vlogo v filmu Alien.

Čudovit visokotonski in organski funky-boogie je tudi Repr al nis, kjer zmaga gost Unknown iz Fužin, klasično z "ne me j****" pa vsem vprek grozi Ballau iz Kosez. "Nove tri pomembne pike iz enga meta", bi se reklo. Klemen je podlago zanjo sunil MPB-legendi Jorgeju Benu Joru. "To je to, to je to, stari, to sem pol napisu," mi je Klemen hitel razlagati ozadje te gradnje. In sem ga razumel, kakopak.

V skoraj-zaključni Vsak člouk ima svoj svet se avtor znova vrne na stopnice pred vhod v trnovsko faro, kjer se - z nekaj pogledi čez ramo - zave, da bo zanj daleč najbolje, če se v prihodnje tja začne vračati še pogosteje.

Zaključna klofuta iz obrata, namenjena poslušalcem, ki bi S3P že malodane korajžno ponudila svojim kratkohlačnikom, je vesela pornografija v kosu z naslovom Ženske. Ni to “spredi-zadi stajl”, bejbi!

Po nenadni in medicinsko zapovedani odločitvi, da se šnopca ne bo več pritaknil, nam Klemen Klemen v resnci nazdravlja s formulo: Vsak člouk ima svoj svet + Ženske = "Vid’š, to je ta igra!"

Na produkcijo, izvedeno pod nadzorom BMD-ja, nimam pripomb, skupaj s skrečarijami SSF-ja sta ta dva pomembna atributa brez odlašanja lahko ocenjeni za dopadljivi.

Plata je SP3 malček starikava, a še vedno dovolj "smart".

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic