Njihova digitalizirana EP-izdaja Spectre ponuja nešteto iztočnic in razkriva – kot nikoli doslej v več kot tridesetletni glasbeni karieri skupine iz Trbovelj – kje Laibach stopa, na koga Laibach meri, kam nas Laibach pelje. V novo tisočletje. V novi milenij(um). Kot da bi tisočletne sanje treščile, se razsule v – po Riddickovih kronikah - absolutistične tiranske nekromongerske zahteve (op. avt. necromongers) po življenjih. Naših življenjih.

V skladbi Resistance Is Futile … odzvanja verz "We Are Laibach"! Ne, nič več romantična prispodoba časa, ki smo ga živeli, in nič več romaneskno WAT … kot We Are Time. Čas je povožena definicija človeškega obstoja in Laibach sporoča, na krilih informacijske vojne in miru – od ameriških psihopatov z Wall Streeta prek Syrie in Snowdna pa vse do kitajskih vesoljskih odprav in Levi's džinsa – "blitz krieg"! Skladba No History, lirični dovtip med Mino Špiler in Milanom Frasom, je politični pamflet, ki prikliče v spomin herojske epopeje, ki se jim še ni iztekel rok uporabe. Če je čas izpuhtela meritvena enota, to nikakor ne pomeni, da smo zamudili junaška dejanja. Danes za jutri – nikoli več ni prepozno! Kajti, nihče od nas ni več tako prepričan, da se ne bomo enkrat zbudili v realni viziji matere Evrope ali, po Laibachu, skladba Eurovision. Ko nas bo preglasil zvok in krik sila neprijetnih not za ušesa, telo in duh. Not resnice in stvarnosti. Trdo bomo padli z mitološkega bika, ki nas je že dolgo, predolgo nosil na hrbtu – od Grčije do Islandije.

Laibach s svojo minidiskografsko izdajo, s tremi zvočno-liričnimi miniaturami ne opozarja, kot je to počel nekoč. Ne. Laibach nas poziva, da strnemo vrste … Kajti poti so morda res različne, a cilj je eden in edini.

Ocena: 5; piše Miroslav Akrapović