Namesto puščobnega birokrata, kot je Margarete von Trotta predstavila Adolfa Eichmanna, je "angel smrti iz Auschwitza" prej poosebljenje hladne galantnosti.

Wakolda, ki jo je Lucía Puenzo posnela po lastnem romanu z istim naslovom, je postavljena v Patagonijo šestdesetih let, veličastno gorato pokrajino, posuto z jezeri in zaplatami snega, ki bi lahko statirala tudi za švicarske Alpe. Avtorica v nekakšni novodobni hagiografiji izmišljen zaplet in like prepleta z zgodovinskimi dejstvi o povojni usodi Josefa Mengeleja in drugih nacističnih zločincev, ki so zatočišče iskali v Južni Ameriki, ter pokaže, kako se lahko tudi največja pošast na videz povsem mirno asimilira v (navznoter gnilo) družbo.

Wakolda je formalno preprosta, linearna, a zlovešče stopnjujoča se zgodba, ki s hladnim nelagodjem in napetostjo navda tudi gledalca, ki načeloma pozna (zgodovinski) razplet dogodkov. Namesto da bi stopila v past eksploatacije nacizma in skušala zbuditi morbidno fascinacijo s perverzijami Josefa Mengeleja, nanje - veliko učinkoviteje - samo namiguje z občasnimi prebliski grozot, ki se skrivajo v drobno popisanih zvezkih in za stoičnim obličjem "nemškega veterinarja".

Skrivnostni popotnik z nemškim naglasom, Helmut Gregor (Alex Brendemühl), se na zakotni obcestni postojanki za napotke proti Barilocheju obrne na mimoidočo argentinsko družino. V hipu opazi njihov "popolni primerek", 12-letno Lilith (Florencia Bado), ki je zaradi počasnejše rasti videti nekaj let mlajša od svojih vrstnic. Helmut se v družino "infiltrira" prav preko v hipu do ušes zatreskane, zaupljive hčerke; javi se za prvega gosta v hotelu, ki se ga družina odpravlja vodit v odročno Patagonijo.

"Helmutov" prihod v argentinsko zakotje seveda ni popolnoma anonimen: pokornost mu diskretno izkaže nekaj profesorjev tamkajšnje šole, ki se nacistične ikonografije in ideologije s prihodom novih časov ni pretirano trudila odstraniti. S pomočjo skrivnostnih poštnih pošiljk ustanovi majhen laboratorij, v katerem pod ključem opravlja "genetske raziskave" o čistosti rase.

Sicer v Argentini rojena, a v nemškem duhu vzgojena Lilithina mati Eva (Natalia Oreiro) do svojega rojaka čuti instinktivno zaupanje; navduši se za njegov predlog za "zdravljenje" deklice s hormonsko terapijo, ki naj bi pri njej spodbudila skok rasti. Pater familias, Enzo (Diego Peretti), ki do tihega, vljudnega prišleka čuti instinktivno nezaupanje, vse skupaj odločno prepove, a jo mama na skrivaj začne voditi v Helmutov laboratorij. Ko doktor ugotovi, da je Eva noseča z dvojčkoma, se njegovo zanimanje od hčerke preusmeri k njej; znano je namreč, da je še posebej rad delal z dvojčki, saj je enega lahko ohranil kot "vzorčni primerek", na drugem pa izvajal poskuse.

Enzova življenjska strast je vizualno učinkovita, čeprav precej očitna aluzija na resnično poslanstvo "veterinarja", ki se naseli v odročnem hotelu: Argentinec sestavlja porcelanaste lutke, na desetine malih unikatov, ki jim skuša v prsni koš vstaviti delujoče mehansko srce. Nemalo ironije je v prizoru, v katerem Mengele Enza namesto za unikate navduši za serijsko izdelavo samih enakih, popolnih, plavookih in svetlolasih lutk, v katere je celo pripravljen vložiti denar. Za kaj v resnici gre, se nikomur - razen judovski fotografinji Nori (Elena Roger) - ne posveti skrb vzbujajoče dolgo, čeprav se zdi, da Puenzova namige nastavlja na vsakem koraku.

Resnični Josef Mengele je drugo svetovno vojno v resnici preživel in nekaj časa prebival celo v Argentini, dokler ni, splašen zaradi aretacije Adolfa Eichmanna, zbežal v režimsko "prijaznejši" Paragvaj. (Osupljivo je, s kakšno lahkoto se je gibal: mejo je prečkal kot "José Mengele", njegovo ime pa je bilo menda navedeno celo v telefonskem imeniku.) Šele leta 1979 je - povsem naravne smrti ter po letih in letih nadaljnjega eksperimentiranja z nosečnicami - umrl v Braziliji.

Čeprav bi zgodba Wakolde tako vsaj v teoriji lahko bila resnična, pa avtorica ne skuša zbujati vtisa zgodovinske verodostojnosti in ga uporabljati za cenen senzacionalizem. Namesto tega izhaja iz predpostavke, da nas večina ve (vsaj nekaj) o pošastnih poskusih, ki jih je izvajal Mengele, ter obide vsakršen razvoj protagonistovega karakterja; "Mengele" je tako že sprejeti sinonim za "največje zlo".

Da se je lahko do samega konca izmikal prijetju, pa gre zasluga tudi temu, implicira Wakolda, da se je ljudem pravzaprav zdel zelo ustrežljiv in galanten možak (ta hladni šarm Brendemühl utelesi do popolnosti). Ali pa zato, ker je bilo v nekaterih okoliščinah preprosto lažje "ne vedeti".

Ocena: +4; piše Ana Jurc