"Naslovnica Rebel Heart slavno avtorico znova potegne nazaj v tako ofucano in preživeto sadomazohistično ikonografijo." Foto:

Rebel Heart ni bolj kot ne puhel album zato, ker Madonna ni več najstnica ali pa ima že kako (polikano) obrazno gubo, pač pa zato, ker mati proizvaja muziko, ki jo konzumirajo hčerine studijske kolegice.

Takole je Madonna uprizorila Living for Love na letošnji podelitvi grammyjev. Foto: Reuters

Nepotrebno abotna popevka S.E.X., ki pravzaprav edina resnično diha skupaj z izpostavljeno pevkino glavo prevezano z usnjenimi trakovi, pa je gotovo najbolj kričeč dokaz, da je Madonna v resnici ujetnica same sebe.

Madonna
"Generična proizvodnja popsongov se nadaljuje po znanih in preizkušenih načelih. Madonna najame, odkupi, preuredi, zapove in vehementno izpljune." Foto: Reuters

V primerjavi z njenimi zadnjimi petimi albumskimi deli je Rebel Heart le še eden v vrsti. Generična proizvodnja popsongov se nadaljuje po znanih in preizkušenih načelih. Madonna najame, odkupi, preuredi, zapove in vehementno izpljune. Če naj to imenujemo hibrid med proizvodnjo pevkinega sedmega in osmega dolgometražca, se z ravnjo kritiškega diskurza strinjam. Predtem pa je treba poudariti, da sta bila albuma Bedtime Stories in Ray Of Light proizvedena pred dvaindvajsetimi oziroma osemnajstimi leti.

Madonnin novi producent ali kreativni pudelj je Diplo. Dolgo napovedovano sodelovanje med najbolj vročim hiphop ali pop-hiphop producentom in kraljico popa je postreglo z rezultati, ki so najmanj čudaški. Diplo, znan tudi kot vodja založbe Maddecent, pri kateri izdaja celo raper pokveka Riff Raff, je svoje pri štirih songih (Living For Love, Unapologetic Bitch, Bitch I’m Madonna in Hold Tight) izvedel vrhunsko. A je te nato do šlagerskega dolgočasja zbilo Madonnino slavčkanje.

V resnici opozarjam na slogovno dilemo in predvsem generacijske razpoke, ki se pojavljajo ali pač ponavljajo, ko primerjamo albuma Hard Candy in Rebel Heart, na primer. Prispevek Pharrella Williamsa na prvem, izdan je bil leta 2008, je (bil) tudi slogovno zeit-geisten, glavna odlika zbirke Hard Candy pa je narativna koherentnost soavtorjev; to pomeni ekspresivno vzajemno razumevanje producenta iz ozadja in izpostavljene pevske zvezde.

Rebel Heart ni bolj kot ne puhel album zato, ker Madonna ni več najstnica ali pa ima že kako (polikano) obrazno gubo, pač pa zato, ker mati proizvaja muziko, ki jo konzumirajo hčerine studijske kolegice. Hkrati s to maksimo Madonna že prav mučno ne more (več) ubežati priznanju, da jo ambicioznost sili v nočne more, v katerih nastopajo Lady Gaga, Gwen Stefani ter paket tipa Rihanna/Cyrus. Prva je v vseh ozirih boljša glasbenica in tudi performerka, druga je iskrena, vesela in nekako skrajno normalna ter predvsem ni tako pošastno požrešna, pri tretjih pa je (Madonnina) težava ta, da prepevanje o mesenih ali posteljnih fantazmah malce bolj vžge, če ga podajata aktualni seksbombi, kot pa če isto tematiko za svojo krčevito prevzema dama, ki bo morda zelo kmalu že babica. Pesem Unapologetic Bitch je tisti proreggaejaški, ki v spomin na mah prikliče Gwen Stefani.

Madonna se v iskrem in samooklicanem artističnem zagovoru tudi na Rebel Heart prevečkrat vrača na začetek svoje biografije, iz katere izvija celo primerjave z Ivano Orleansko. Pevkina zgodba je znana, tako da repeticije o tem, kako strmo se je vzpenjala njena kariera, niti niso več potrebne. Obsesivna navezovanja na splošnost, da "nekoč odpadnika po zagrizenem vztrajanju pri svojem zagotovo čaka slava in denar”, že dolgo niso več niti raperska mantra. Namesto te patetike, bi umetnica, če je to res, lahko izbrala kaj bolj spiritualnega ali pa vsaj optimističnega. Kar neverjetno je, kako subtilni hipsterski kredo v Madonnine horizonte sploh ni zmogel.

Joan Of Arc in Messiah sta lepa baladna songa, ni kaj. Zanimiv se mi zdi tudi Veni Vidi Vici (zelo zabavno je poslušati, kako je sicer solidna beatovska tekstura prav bedančevsko prebodena z Madonninimi countryjaškimi vstajenji), pohvalno sproščen je tudi Best Night (z bollywoodsko vibracijo v ozadju) zelo domiselno in z okusom izvedeni ter radiju-skrajno-prijazni pa so tudi napevi Ghosttown, Inside Out (refren je prav spomladansko igriv) in Holy Water. Še posebej zadnji, ki je edini iz šopka popevk, ki ga je Madonna pridelala skupaj s producentom Martinom Kierszenbaumom, je - vključno z verzi - posebej pomenljiv. V njegovo strukturo pa je zelo posrečeno posvojen ali integriran song Natalije Kills, zelo posebne angleške popstarlete, za katero se ne ve, ali bo res uspela in izplavala iz anonimnosti ali iz sebe razvila v minikult.

Agresivno seksuljo Killsovo omenjam zato, ker navzlic nekaj več zvočne in lirične nežnosti na Madonninem novem albumu kot na prejšnjem (MDNA, 2012), naslovnica Rebel Heart slavno avtorico znova potegne nazaj v tako ofucano in preživeto sadomazohistično ikonografijo. Nepotrebno abotna popevka S.E.X., ki pravzaprav edina resnično diha skupaj z izpostavljeno pevkino glavo, prevezano z usnjenimi trakovi, pa je gotovo najbolj kričeč dokaz, da je Madonna v resnici ujetnica same sebe.

Rebel Heart ni bolj kot ne puhel album zato, ker Madonna ni več najstnica ali pa ima že kako (polikano) obrazno gubo, pač pa zato, ker mati proizvaja muziko, ki jo konzumirajo hčerine studijske kolegice.

Nepotrebno abotna popevka S.E.X., ki pravzaprav edina resnično diha skupaj z izpostavljeno pevkino glavo prevezano z usnjenimi trakovi, pa je gotovo najbolj kričeč dokaz, da je Madonna v resnici ujetnica same sebe.